Piše: Melanija M. K. Lamerov

IRON

Mater, kako prazno sem se počutil, ko sem izrekel prve besede, ki so mi prišle na jezik. Tudi če je vse, kar je izrekel, imelo smisel in je bil povsem iskren, kot sem jaz iskreno čutil nekaj do tega moškega, ki je bil mimogrede popolnoma drugačen kot vsi tisti, s katerimi sem bil, sem se še vedno bal. Iz glave si nisem mogel izbiti dejstva, da je plačal zame, da je svoj denar porabil zame in da je vse, kar je želel od mene, le povračilo teh stroškov.

Skril sem se med stanovanjskimi bloki in počakal, da se je odpeljal s svojo jaguarsko mrcino. Nisem želel, da me odloži pred stanovanji, kjer sem dejansko bival. Nisem mu zaupal dovolj, da bi mu pokazal, kje točno živim.

Doma sem se stuširal in se vrgel na sedežno. Vse bi dal, da bi lahko takoj zatisnil oči in zaspal. A mi ni najbolje uspevalo, pred očmi sem imel ves čas Enricovo privlačno telo. Zelo razvite in negovane mišice, katerih obrisi so se videli skozi oblačila. Močna zapestja, ki sta jih krasili dve zelo široki in debeli usnjeni zapestnici, kakršne si lahko videl na gladiatorjih v filmih. Njegove temne globoke oči, s katerimi me je skoraj požiral. Njegove ustnice, ki so bile velike in zelo lepih, a ostrih potez. Snežno beli zobje, ki jih je pokazal, če sem se res potrudil in ga s čem nasmejal.

Navajen sem bil moških in ženskih pogledov, marsikdo je svoje oči rad spočil na meni in tega sem se zavedal, zavedal sem se lepote svojega mišičasto zateglega telesa in obraza. K temu so veliko pripomogli tudi tatuji in pirsingi, ki sem jih imel. Navajen sem bil tudi tega, da so bili ljudje presenečeni, ko sem jim zaupal, da sem gej. Vedno so rekli, da izgledam tako možato, tako strejt. Tudi dekleta včasih prav niso popustila, vse dokler nisem vstal in se preprosto odmaknil. Če sem do sedaj mislil, da sem padal bolj na nežne, preproste in tudi fizično manj razvite moške, to očitno ni držalo. Enric je bil prvi moški, ki je bil bolj razvit od mene, a je v meni prebujal čustva in občutke, ki jih prej nisem poznal. Enricov pogled na moje telo je bil drugačen, tako nekako lačen in ljubezenski.

Prebudil me je zvok močnega dežja, bilo je sredi noči. A ni bilo le to, morda so me zbudile prav sanje. V trenutku sem se spomnil, kaj sem sanjal. Medtem ko sem si slike iz sanj vrtel pred očmi, je roka nagonsko segla navzdol in vzburjenega tiča božala preko oprijetih spodnjic. Videl sem, kako Enric poljublja moje trebušne mišice, kako sesa mojo bradavičko, v kateri imam pirsing. Kako me prime v roko ter me boža počasi in čutno. Kako poliže vrh mojega tiča in me v celoti vzame v usta. Ko mi je prišlo, sem roko obrisal v majico, ki je ležala ob sedežni na tleh, in v trenutku zaspal nazaj.

Z Jordom sva že cel dan postavljala ograjo okoli hiše pri enem od naročnikov. Ko sva se usedla, da sva se malo osvežila in spočila, sem ga kar tako mimogrede vprašal: »Jord, a veš, moški z rdečelistnim javorjem? Kdo je on?« »Dolgoletna stranka, zelo zahteven. Drugače poznan kot neusmiljen in zelo strog generalni šef mafije, Enric Ansaldo,« je odgovoril. »Ansaldo, to mi je tako znano …« sem komentiral. »Verjamem, ja, saj ima celo mesto pod nadzorom,« je rekel. »Kdo je pa Falco?« sem nadaljeval. »Veliko različnih zgodb lahko slišiš o tem, a pravijo, da je Falco Enricov namestnik. Enrica ne moreš videti kar tako, običajno se namesto njega pojavlja Falco,« je prepričljivo in poznavalsko pojasnil.

Meni pa se zgodbe niso ujemale. Vedel sem, da sta Enric in Falco ena in ista oseba, tako se mi je tudi predstavil. Če bi to želel zatajiti, bi to tudi naredil. Torej sem sklepal, da mi je želel pokazati, kdo je v resnici. To je pojasnilo tudi dejstvo, da je bil vedno enako oblečen kot moški, ki so ga spremljali. Nikoli ni izstopal, ker se je izdajal za zaposlenega. Skrival je svojo identiteto, ni bil tipičen mafijaš in dobro mu je uspevalo. Ni bil kot ostali mestni veljaki, ki so nosili drage smešne obleke, njihovi možje pa so bili oblečeni kot nindža želve. Ugotovitev sem obdržal zase, je že z razlogom uporabljal to tehniko. Bolj me je skrbela misel o njegovem položaju. Biti generalni šef mafije ni bila malenkost. Čeprav se nisem spoznal na mafijo in njihov sistem, sem nekaj zagotovo vedel. Želel sem čim dlje stran od kriminala in vseh slabih vplivov, seveda takoj po tem, ko bi odplačal dolgove in dobil v skrb Ziona in Zito.

Odločil sem se, Enricu se bom izogibal. Prisotnost mafije v mojem življenju že ne more biti dobra za moje resne družinske cilje.