”Poroka je bila prelepa. Lepo, da naju je Tina povabila.”

Maja je pogledala svojo sodelavko, pomočnico in dolgoletno prijateljico:

”Še danes me spremlja vonj teh čudovitih vrtnic in sivke. Pa kakšen razgled. Vedno sem sanjala, da se bom sama poročila na takšnem kraju. A kakor kaže, mi je usoda namenila le to, da osrečujem druge.”

”Nikoli ne veš, kje te čaka sreča. Moja babica je vedno govorila, da je morda za prvim ovinkom.”

”Mojca, ti si večna optimistka, zato se pri delu tako dobro dopolnjujeva. Imamo kakšno novo stranko?”

”Za pomoč je prosil odvetnik srednjih let. Zaradi preobilice dela in večnih selitev nikakor ne najde partnerice. Sedaj se je ustalil in bi rad našel sorodno dušo.”

”Prosim, Mojca, sprejmi ga ti. Sama imam še kopico starih strank. Pravkar zamujam na sestanek z eno od njih.”

Pograbila je mape s kartončki, na katere je natisnila posebne želje stranke, namige, svoja opažanja in kartončke z značilnostmi oseb, s katerimi bi bila lahko kompatibilna.

”Kdaj boš se rešila teh kartončkov,” se ji je nasmehnila Mojca, ”veš, smo že v enaindvajsetem stoletju.”

Maja se ji je samo nasmehnila, pogladila gube na krilu svojega črnega kostima, pregledala, ali so nogavice brezhibne in z dolgim vzdihljajem odhitela po hodniku.

Nasproti ji je prihajal vonj po kavi iz kavarne v spodnjem nadstropju in kljub temu, da je bila pozna, se je odločila, da bo hitro vzela eno za na pot. Kartončki so kar naprej lezli iz mape in v naglici jih je komaj obvladovala.

Zaslišala je pridušene glasove iz kavarne, vonju kave pa se je pridružil še vonj po cimetovem pecivu in spomnila se je, da ves dan ni zaužila ničesar. Sredi razmišljanja jo je za ovinkom presenetil trk. Mapa je poletela iz njenega naročja, kartončki pa so se razleteli po hodniku.

”Oprostite, sprejmite moje opravičilo.”

Hitela je s pobiranjem. Opazila je roki, ki sta ji priskočili na pomoč. Dve ozki dlani z dolgimi in negovanimi prsti. Vzravnala se je in se zagledala v obraz osebe odgovorne za ta nenavadni trk. Kot dolgoletna lastnica ženitne posredovalnice je imela sposobnost dobrega opazovanja in hitrega presojanja. Ti lastnosti ji v tem trenutku nista niti najmanj pomagali. Zatopila se je v dve najbolj zeleni očesi, kar jih je videla. Spominjali sta jo na dno gorskega tolmuna, v katerem odseva blesk nočnega neba. Zlate pikice na zelenem ozadju so jo spominjale na zvezde.

”Še enkrat oprostite. Med hojo ne bi smel buljiti v telefon. Ampak s časom sem vedno na tesnem in za delo izkoristim vsak trenutek.”

Popravil je temen pramen, ki mu je med pobiranjem zlezel na čelo.

”Vas smem povabiti na skodelico kave, da se vam vsaj malo oddolžim za nesrečo, ki sem jo povzročil?”

Bil je visoke in vitke postave, to je zaznala le bežno, saj so jo povsem prevzele njegove oči.

”Hipnotične,” bi rekla Mojca.

”Mudi se mi, zato hvala, mogoče kdaj drugič.”

Odhitela je naprej po hodniku in pozabila na kavo za zraven. Oči barve gorskega tolmuna v jasni noči pa so jo spremljale še ves dan. Tiho je upala na ponovno srečanje.

V sanjah je plavala po hladnem zelenem tolmunu, z neba pa so jo opazovale zlate zvezde.

”Kako nova stranka, odvetnik?”

Maja je z zanimanjem pogledala Mojco in videla zadovoljstvo na njenem obrazu.

”Dobro sodelujeva, niti malo ni težek, kakor so običajno ti poslovneži. Mislijo si, da denar lahko kupi vse in da bodo dobili vse servirano na pladnju. Samo pa ni takšen. pripravljen se je potruditi za svojo srečo.”

”Samo, a se tikata?”

”Da, postala sva prijatelja. Vem, da ne bi smela mešati svojih poklicnih dejavnosti z zasebnimi, vendar upam, mi tega ne boš zamerila. Zelo mi je všeč in mislim, da sem tudi jaz njemu. Povabil me je na zmenek.”

”Poznaš moja pravila. Čisto na prvem mestu in najvažnejše pravilo je, da se ne zapleteš z nobeno od svojih strank.”

Mojca jo je razočarano pogledala: ”Povedala mu bom.”

Naslednje jutro je prineslo poleg obilice dežja tudi moralnega mačka. Zavedala se je, da je prizadela svojo najboljšo prijateljico.

”Pravila so takšna in držati se jih je treba,” je opravičevala svoje dejanje sama sebi.

Vstopila je Mojca in ji prinesla skodelico kave.

”Govorila sem s Samom in odstopa kot stranka. Želi biti z mano. Poravnal bo vse stroške in se opravičuje za nevšečnosti, ki jih je povzročil. Tukaj je, rad bi govoril s teboj.”

Mojca ga je povabila naprej.

”Vi,” je dahnila Maja.

Zelene oči so jo razočarano in očitajoče gledale.

Preplavilo jo je globoko razočaranje. Vsakodnevno upanje na ponovno srečanje za ovinkom je v trenutku usahnilo.

”Da, jaz, ali se morda poznava?”

”Prejšnji mesec, hodnik, gledanje v telefon, trk…”

”Ne vem, o čem govorite.”

”Premladi ste za takšno izgubo spomina. Takšnega trka človek ne pozabi hitro.”

”Kje pa se je zgodil ta trk?”

”Na hodniku pred kavarno v tretjem nadstropju. Buljili ste v telefon in me skoraj vrgli po tleh.”

Samo se je skrivnostno nasmehnil.

”Torej se je to zgodilo v tretjem nadstropju, kjer poleg kavarne domuje tudi nepremičninska agencija?”

”Hura, spomnili ste se!” je zajedljivo pripomnila.

”Nisem se spomnil, mi pa je sedaj jasno, kaj se je zgodilo.”

Nejeverno ga je gledala in bila prepričana, da se norčuje iz nje.

”Veste v tretjem nadstropju ima nepremičninsko agencijo moj brat Mitja, moj dvojček, natančneje – enojajčni dvojček. Kot otroka sva uživala, ko so naju zamenjevali. Kot odrasla človeka pa nisva več tako zadovoljna. Zna biti precej strašljivo in neprijetno.”

Gledala ga je in kar nekaj časa ni mogla dojeti, kaj ji hoče povedati.

Prijel jo je za roko, pomignil Mojci, naj se pridruži in jo skoraj odvlekel do dvigala. Posedel ju je v kavarni.

”Počakajta tukaj, takoj bom nazaj.”

Ko je Maja pogledala proti vratom, se je njen pogled potopil v nepozabne zelene oči posute z zlatimi pikicami. Izmed dveh parov enakih oči jo je samo en spominjal na gorski tolmun v katerem se kopajo zvezde.

”Sreča te lahko čisto zares čaka za prvim vogalom,” je pomislila.