Piše: Melanija M. K. Lamerov

FALCO

»Nikoli v obleki,« me je ogovoril gospod Cavalcante. Bil je že starejši gospod, z očetom sta bila prijatelja. »Kaj bi rekel tvoj oče, on je bil vedno v obleki,« je nadaljeval. Vedno je bil neposreden. »Nič ne bi rekel, jaz nisem moj oče, jaz sem druga oseba. Obleka nikoli ni merilo za vrhunsko opravljeno delo,« sem bil resen. »Hai ragione, Enric,« mi je pritrdil in mi v roke izročil seznam. »Tile dve bi potreboval, za sinova,« je pojasnil. Preveril sem, kaj od orožja je tokrat naročil. »Dva dni,« sem odgovoril in pokimal je.

S trenerjem Veiem, ki je treniral mene in vse moje zaposlene, sem v telovadnici že eno uro igral intenziven pingpong. Pingpong sem imel od malih nog zelo rad. Sedaj me je spominjal na Konstantina, vedno sva ga igrala skupaj in se vmes pogovarjala o zasebnih stvareh.

V telovadnico, ki se je raztezala pod celotnim tlorisom hiše, je vstopil Kie, glavni mož za varnost v hiši. »Gospod Kimura je prišel,« me je obvestil. Vsako leto sem treniral drugo borilno veščino, da sem se učil novih znanj in ostajal v vrhunski formi. Obdelal sem že skoraj vse goloroke, trenutno pa sem delal na oboroženi borilni veščini okinava kobudo, ki me jih je učil mojster iz Japonske, gospod Kimura. Za vsako borilno veščino sem našel primernega trenerja, ki je bil pripravljen za dobro plačilo svoje znanje deliti z mano.

Na kamerah, ki so bile povezane tudi z mojim računalnikom v delovni sobi, sem videl, da se je Ernest vrnil. Dal sem mu čas, da se umije in osveži, potem pa sem ga poklical k sebi. Sila ga je veselo pozdravila, ko je vstopil in si nalil kozarec dragega viskija. »Kako je šlo?« sem preveril, čeprav nikoli nisem dvomil v njegove vrhunske sposobnosti. »Uspešno izsiljevanje kot običajno, le nekaj delov telesa je bilo odstranjenih, nič takega. Čeprav veš, nikoli nisem prepričan, če zobje spadajo med dele telesa ali …« je pojasnil Ernest, jaz sem le odkimal z glavo in se zadovoljno nasmejal. Nisem maral ljudi, ki so skrivali pomembne podatke in se delali, da ni denarja, za katere bi jih prodali. Takrat smo dobili informacije ven iz njih na silo. »Kako je bilo Roelu?« sem preveril. Ernest je zavil z očmi in jaz sem to spregledal. »Ni zdržal, vmes je moral ven. Cel je bil bled, morda je tudi bruhal …« je odgovoril. »Hmm, zakaj je pa silil zraven, prav mu je,« sem bil resen.

Ležal sem v viseči mreži, ki sem jo imel obešeno v spalnici malo stran od postelje, in poslušal glasbo. Besedilo pesmi Find you izvajalca Zedd, ki se je zasidralo v mojo dušo: »Tiha ljubezen kliče upanje, ki me bo raztreščilo po tvojih hodnikih v odmeve, ki jih boš zaznal, v rane, ki jih boš lahko zacelil. Bežal bom za tvojimi koraki, zgradil mesto za dva in če se boš kdaj izgubil, te bom vedno poiskal.«

V svoj dom nisem vabil veliko ljudi, vse poslovne sestanke sem imel običajno v svoji pisarni v zaledju Orlovega kljuna ali pa sem šel jaz k komu, ki me je potreboval. Odvisno od tega, kdo je bil in kako dobro sem ga poznal.

Z Rockom sva šla skozi papirje za pub, potem sem se na hitro srečal z režiserjem in scenaristom Dellingom, ki mi je predal nove predloge, ki sem jih moral potrditi. V lasti sem imel namreč tudi pornografski studio, kjer so ustvarjali vrhunske pornografske gej filme z realnimi zgodbami in s stalnimi igralci, ki so bili v tem poslu kot doma. Ideja za pornografski studio res ni bila moja, le podprl sem jo finančno, Delling pa je bil zadolžen za to, da so zadeve tekle kot morajo. Sčasoma sem vzljubil ta posel, ki je bil tudi zelo dobičkonosen in primeren za pranje denarja.

»Gospod DeFiore je prišel,« je rekel Rock. Pogledal sem na uro. »Zgoden je, naj kar malo počaka,« sem odgovoril in dodal: »Pošlji ga v pisarno.«

»Capo di tutti i capi,« je rekel vzvišeno in me premeril s pogledom, ko sem vstopil v pisarno. Vem, da ga je zmotilo, ker nisem bil v pregrešno dragi obleki. »Mlad si …« je nadaljeval, ko nisem odreagiral na njegovo izzivanje. »Verjamem, da imate razlog, da ste prišli k meni, tako da preidiva kar k bistvu,« sem strogo rekel, izza pasa potegnil svojo osebno pištolo, jo položil na mizo med nama in se usedel v udoben fotelj. V trenutku se je zresnil. Ob sebi je imel samo enega od svojih mož. Tudi če bi si drznil napasti, ni imel nobene možnosti. »Slišal sem, da si dober, in mene zanima, če si boljši, kot je bil tvoj oče Eustorgio. Tole bi že dolgo rad imel, on me je dvakrat zavrnil,« je rekel in iz kuverte potegnil fotografijo predmeta. »Veš, kaj je to?« je preveril. »Vem. Je eden najbolj varovanih predmetov šejka Al Zayeda, v svoji spomladanski rezidenci na Kostariki ga ima,« sem odgovoril. »Vidim, da si na tekočem z novicami. Torej?« je vprašal. Seveda sem že vnaprej vedel, kaj bo želel od mene. Vedel sem tudi, da so ga drugi zavrnili, ker je bilo prezahtevno in je obstajala možnost, da gospod DeFiore po opravljenem delu plačila ne bi izvršil, kar zanj ne bi bilo prvič. »Lahko dobim zadevo, čeprav je skoraj nemogoče. Vendar imam svojo ceno in časovno želim biti neomejen,« sem zahteval. Pokimal je, vstal in mi podal roko v znak potrjenega dogovora. »Vendar vas že sedaj opozorim. Vem za vaš slab ugled glede plačil. Vem pa tudi za vaši dve hčerki, ki ju skrivate v Franciji,« je bilo vse, kar sem dodal in v trenutku je postal mladič, pripravljen jesti iz moje dlani.

Trikrat sem natipkal sms sporočilo, a sem ga vsakič zbrisal. Potem sem ga natipkal še četrtič. »Rad bi te videl, E.«. Uspel sem pritisniti tipko pošlji, preden bi moja glava zopet našla utemeljen razlog, da sporočila ne bi poslal. Ko pa sem ga enkrat poslal, je bilo prepozno. Potem sem čakal na odgovor.