Nekaj besed ob prebiranju antologije Razmerje med strunami Boruta Gombača

Kulturni center Maribor, 2021

Piše: Matej Krajnc

Čemu trdim, da je pričujoča knjižica ena temeljnih knjig poezije sodobnega časa pri nas? O antologijah se ponavadi govori nekoliko drugače, pove se, da gre za prerez pesnikovega dela, s katerim je pomembno vplival … bla bla bla bla … s katerim se umešča v … bla bla … in tako naprej. Literarna teorija in zgodovina preneseta marsikaj, stari Amor peresa omnia vincit, a dejstvo je, da antologije po eni strani ustvarjajo kanon, po drugi pa ustvarjalce na nek način fosilizirajo, jih zabijejo v prostor in čas in potem je kot v tisti stari pesmi Daniela Popovića: “sad nemam kud … sretan sam i lud …”. Primer pričujoče antologije pa zlahka pomete z vsemi temi tezami in se v naš prostor in čas ustoliči kot ena tistih Knjig, po katerih se merijo prelomnice. Ne samo zaradi učinkovite špartanskosti likovne podobe, ki nas postavi v medias res, pač pa tudi ali zlasti zaradi večplastnosti vsebine, ki združuje to, česar antologisti nikoli niso bili sposobni narediti. V Gombačevi knjigi je tisto, kar manjka v antologijah Strniše, Menarta, Koviča … Dimenzija (empirične) glasbe, zapisana že v naslov. Dimenzija songov, ki so poezija, pa najsi se zadrteži še tako čohajo po glavi. In ob njej dimenzija besede, rimane in nerimane, ki se ves čas prepleta, ki ji “songsterstvo” ne pomeni manjvrednosti, seveda, ker ne gre za ceneno songsterstvo, pač pa za miniaturne mojstrovine, zabeležene na različne plošče posameznikov in zasedb, ki jim ne gre za lestvice in štetje popevk tedna, pač pa za to, da obe dimenziji, besedo in glasbo, postavijo ob bok tretji: izvedbi. Kjer v dotičnem primeru nastopi bralec. Bralec je izvajalec in interpret. Bralec si sezida svoje dimenzije.

Z Gombačevo poezijo sem se srečal že pred dolgimi leti, ko sem prvič bival v Mariboru. Takrat se še nisva dobro poznala, to se je zgodilo pozneje, na številnih skupnih literarnih popotovanjih, zlasti pa v udarnem naročju projekta Rokerji pojejo pesnike, za katerega upamo, da vseeno še ni utihnil. S kolegi po strunah in peresu smo se lotevali njegovih pesmi, eni tako, drugi drugače, pa se najbolj spominjam, kako so pele s Tomijem Lorberjem in Kvintoni. Ti slednji so posneli tudi poseben album njegovih pesmi. Srečeval sem se tudi z Markom Groblerjem, še enim umetnikom, ki je znal plesti svoje in Borutove besede v glasbene višine in ravnine. Sam imam tudi v predalu še za dober album uglasbitev njegovih stihov, nekaj tega sem objavil, drugega ne. A Borutova poezija mi je pozorno spregovorila na obeh ravneh: rimani in bolj prosti. Mojstre rim je dandanes težko najti; take, ki se ne zadovoljijo s klišeji in raje raziskujejo. In bolj “proste” razsežnosti njegovega verza so se me ravno tako prijele, bržčas zato, ker ni bil prazen, kot se pogosto dogaja, ko si v kaki poeziji res želiš najti vsaj nekaj, pa ne gre. Njegov prostejši verz pripoveduje ravno tako napeto kot rimani, včasih še bolj zgrabi, ravno tam, kjer ne pričakuješ, zato sem bil vesel prepoznanosti na nedavnih Veronikinih večerih, ko je bil nagrajen ravno za eno najzanimivejših zbirk. A pričujoče Razmerje med strunami dodaja basu, kitaram in metlicam pozavne in tube. To zadnje se morda zdi nenavadno, a če berete denimo Bukvarko Blažko, boste slišali prav to. Moderni dickensovsko-waitsovski svet stranskih ulic je pri Gombaču poln nevsiljive empatije, ki sociopatstvo dandanašnjika požene tja, kamor sodi. Razmerje med njegovimi strunami je tisti poesis, ki daje naboj, je “taj zvuk koji obara”, če parafraziramo Momčila Bajagića, je enostavno velika moč poezije, ki enako dobro deluje znotraj sebe in v “sodelovanju z naravo”, točneje: z drugimi razdelki in predelki umetniške pisalnice. Ko boste brali tole knjigo, boste pesmi našli lepo razdeljene, urejene in razporejene, a lahko jih mirno tudi pomešate. Veste, kaj hočem reči? Poezijo Boruta Gombača je treba enostavno ceniti.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.