Glasno kikirikanje je vdrlo v blaženost jutranjega spanca. Skozi okno je zavel piš sapice in ga potisnil v bolečo realnost. Odgrnil je zavese. Magnolija pred oknom je bila v polnem razcvetu. Napovedan je bil topel dan. Kljub temu je zakuril v stari krušni peči, saj so ga na klopci pred njo čakale košarice z vzhajanim testom. Malo ga je potlačil, raztegnil in podvihal krajce navznoter ter ga ponovno pokril z vlažno krpo. Potem je pristavil kotliček za kavo. Zalotil se je, da je na mizo ponovno položil dve skodelici. Zdrznil se je, a druge ni vrnil v omarico.

Srkal je vročo in sladko tekočino. Kako se je Marija jezila, ker je v svojo skodelico vedno nasul prgišče sladkorja!

Marija. Globoko je vzdihnil in se pripravil na delovni dan. Njegov modri delovni pajac je bil zamaščen in poln madežev.

”Če bi me sedaj videla,” je pomislil.

V kokošnjaku je bilo živahno. V košarico je nalagal sveža jajca, kokoši pa so divje tekale okoli njega.

”Takoj dobite zajtrk,” jih je potolažil.

Prinesel jim je skledo zrnja in jih nahranil. Site kokoši so se malo umirile in za nekaj časa je lahko celo zaslišal petje kosov, ki so gnezdili v sadovnjaku ob hiši. V hlevu sta ga čakala dva pujsa in krava. Počistil je njihov prostor, jih nahranil, potem pa pomolzel frizijko Zebro. Navdih za njeno ime je dobila Marija v njenih črno belih lisah. Molža je bila njeno delo in Zebra se še vedno ni navadila nanj. Nestrpno se je prestopala in ves čas jo je moral miriti, se ji dobrikati in jo pomirjujoče trepljati. Ko je uredil živali, je ponovno stopil v hišo. Od hlebca črnega kruha je odlomil zajeten kos, zagrel skodelico mleka in ocvrl pravkar pobrana jajca. Umazano posodo je naložil v umivalnik in jo samo prekril s krpo. Globoko je zavzdihnil in pregnal temne sence, ki  so se začele zajedati vanj. Pogled na Marijino magnolijo ga je za trenutek prestavil v preteklost. Ozrl se je po posestvu. Vonji zemlje, vetrca in bogatih cvetov, so ga umirili in obraz je za trenutek dobil nekdanjo podobo: brez gub in zajedajočih senc.

Zavihtel se je na starega steyrja. Čakala ga je njiva. Monotona vožnja ga ni nikoli dolgočasila. Medtem si je vedno sestavil urnik del, ki so ga še čakala. Danes so mu misli uhajale k vnukoma, ki prideta na obisk, zato mu načrtovanje ni uspelo. Ure so minevale brez njegovega zavedanja. Opozorile so ga bolečine v hrbtenici in glasno kruljenje v želodcu. Nekoč je radovedno ugibal, kaj bo Marija skuhala. Bila je odlična kuharica: z belim prtom pogrnjena miza, vaza z divjimi rožami, vonj po domači hrani… in Mariji.

Misli je odgnal kakor nadležno muho s čela in končal z delom.

Ogenj v krušni peči je pojenjal in testo je hitro oblikoval v hlebce. Z loparjem jih je potisnil sredo žarečega oglja. Iz shrambe je vzel krajec kruha, ki je ostal od zadnje peke. Olupil je čebulo in narezal kos domače klobase. Komolce je položil na hladen les. Počasi je žvečil in se skušal spomniti recepta za domače piškote, ki sta jih z Marijo pekla za vnuka. Ona je umesila testo, on pa ga je iztiskal skozi reže strojčka na pekač. Vonj kruha se je začel širiti po kuhinji. Globoko je vzdihnil. Grižljaj se mu je skoraj zataknil. Umaknil je stol. Sence so spet zavzele njegovo zavest. Hotel jih je pregnati, a tokrat se niso vdale. Sključil se je v dve gubi in glavo položil v dlani. Na njih je čutil težo svoje izgube. Upognil je hrbet in se skušal izogniti kljuvajoči bolečini v hrbtenici. Roke je naslonil na stegna, podplate pa široko zasidral na tleh. Pospešeno dihanje je prineslo rdečico na njegova bleda lica. Obljubil ji je, da bo pogumen… saj bo, sedaj pa si bo privoščil trenutek sproščujočega razkošja, ki ga lahko nudi le neukročen jok.  Nato je vstal, pospravil mizo, umil posodo od zajtrka in poiskal Marijin beli prt z izvezenimi marjeticami. V okrušeno majolko je nalil vodo in vtaknil vanjo vejico cvetoče magnolije.