Ste že slišali za zelenčke? Pa ne mislim na zelene ptice ali na zdravilno rožo. Zelenčki so bitja, podobna želodom in živijo globoko v gozdovih, kamor človekova noga poredko stopi. Imajo zelen trebušček, zeleno glavico, iskrive modre oči in rjavo kapico na glavi. Tako kot mi, imajo tudi zelenčki dve roki in dve nogi, tanke kot zobotrebec. Če mislite, da imajo kakšno čarobno moč, se motite. Nikoli niso čarali in čarovnije ne poznajo. Poznajo pa trdo delo, čisto naravo, skrbno pospravljen dom in ljubezen drug do drugega.
Njihov dom so drevesa, kamor se skrijejo, ko zaslišijo naše korake. Ljudje jih težko najdemo. Se je že zgodilo, da smo jih našli, a smo mislili, da smo našli želod z dvemi plodovi in eno kapico. Ko pa so ga hoteli odnesti iz gozda, je plod zasmrdel, da je ta človek hitro odvrgel zelenčka, roke pa so mu smrdele še en teden. Kmalu so se razširile govorice o čudnih zelenih želodih, ki smrdijo. Zato pa se jih že dolga leta ni nihče dotaknil.
Nekega dne so se zbrali zelenčki pod velikim hrastom, pred katerim je stal star štor. Vsi so klepetali in se smejali, vse dokler ni na štor stopil najstarejši med njimi, vodja zelenčkov, Velikonja.
”Danes je prvi pomladni dan, zato bomo praznovali”
”Bomo imeli praznovanje?” je skočil v besedo Vprašalček. Redko se je zgodilo, da je kdo drug postavil vprašanje kot Vprašalček, on pa skoraj nikoli ni izustil nič drugega kot vprašanje.
Vsi zelenčki so se ozrli k Velikonji in čakali na odgovor. Velikonja si je najprej snel klobuček, se popraskal po glavi in klobuček skrbno postavil nazaj na glavo.
”Tako je, Vprašalček! Priredili bomo Zelenčkov festival.”
Vsi zelenčki so se razveselili in zavreščali, le Vprašalček je stal pri miru in zaskrbljeno gledal naokoli. Odhitel je k štoru in spraševal in spraševal, a so bili drugi zelenčki tako glasni, da ga Velikonja ni slišal. Dvignil je svojo tanko ročico, prste naslonil na ustnico in zažvižgal. Zelenčki žvižga niso slišali, slišale pa so ga ptice, ki so v trenutku poletele v široke krošnje, da je zabobnelo. Zelenčki so v trenutku utihnili.
Velikonja se je nasmehnil: ”Vprašalček, sedaj pa vprašaj.”
Vsi so pogledali Vprašalčka, da so njegova lička v trenutku povijolčila, ker mu je bilo nerodno. Sklonil je glavo in potihoma vprašal: ”Bomo imeli tobogan?”
Zelenčki so se obrnili k Velikonji, ko se je oglasil najbolj močan med njemi, Miško: ”Zadnjega je Okrogli porušil.”
Vsi so se zasmejali, Okrogli pa je povesil glavo.
”Novega bomo morali narediti. Moji mali zelenčki se še nikoli niso spustili po njem,” je rekla Marjetka, ki je na kapici vedno nosila bel cvet marjetice.
”Tudi moji zelenčki se niso spustili po njem,” je dodala Zvončica, ki je nosila belo obleko iz najlepšega cveta zvončka.
”Kdo ga bo postavil?” se je oglasil Vprašalček.
Zelenčki so govorili drug čez drugega, da je Velikonja zopet zažvižgal in ptice so se pognale v krošnje dreves.
Velikonja je že skoraj spregovoril, ko ga je prehitel Znalček, najpametnejši med zelenčki.
”Okrogi naj naredi nov tobogan.”
”Ja! Okrogli naj postavi nov tobogan,” so vsi vzklikovali.
Okrogli je ves čas gledal v tla in momljal samemu sebi: ”Nisem ga hotel podreti.”
Mali Marjetičin zelenček, ki je stal ob svoji mami blizu Okroglega, ga je slišal in ko ga je videl jokati, je stopil do njega in ga objel okoli nog.
”Kako si ga podrl, Okrogli?”
”Jaz … Jaz …” je smrkal Okrogli. Takrat je pristopil njegov bratec Ubogli, pogledal malega zelenčka in rekel: ”Ni bil on kriv. Na lanskem festivalu smo imeli ozek tobogan. Ko pa se je po njem hotel spustiti Okrogli, se vanj ni stlačil. Okrogli ima velik trebuh, večji od tistega malega tobogana. Potiskal se je vanj in potiskal, nato pa začel skakati in skakati. Potem sem jaz pohitel na tobogan, da mu pomagam. Okrogli je še enkrat skočil in takrat je tobogan počil, da sva oba padla po tleh. Pol tobogana je padlo name in še danes me boli leva roka.”
Vsi zelenčki so zavili z očmi. Ubogli nikoli ni znal povedati nečesa, če ne bi v zgodbo vključil sebe in kako mu svet ne prizanaša. Z velikim poudarkom pripoveduje zgodbe, kako je ubogi.
”Potem pa naredimo širši tobogan od prejšnjega,” je predlagal mali zelenček.
”Kje bomo dobili tako vejo?”
”Take veje so na drugi strani potoka,” je rekel eden izmed njih.
Zelenčki so vzdihnili.
”Tam, kjer živijo vodne vile?”
”Tam ne smemo!” je rekel mali zelenček in se stisnil k mami Marjetici.
”Obstaja še druga pot, kjer voda teče hitreje. Skočiti je treba po skalah, da prideš na drugo stran,” je rekel Znalček.
”Jaz lahko skočim tudi na drugo stran potoka, ne da bi skočil na kamenje. Samo zalet moram vzeti,” se je pohvalil Skakalček.
”Kdo bo šel?”
”Vejo je težko utrgati,” je zaklical eden izmed zelenčkov.
Vsi so zopet pogledali Velikonjo in čakali na njegovo rešitev.
”Skupina zelenčkov bo odšla po vejo za nov tobogan.”
Zelenčki so se razvesili in zaploskali.
”Kdo bo šel?” je vprašal Vprašalček.
”Šel bo Okrogli, da bo skupina izbrala dovolj široko vejo, Ubogli, ker je njegov brat in Miško, ki je najmočnejši med nami.”
Trojica se je odpravila na pot.
”Pojdimo mimo vodnih vil. Nič nam ne bodo naredile, če se jim ne bomo smejali ali jim žvižgali,” je rekel Okrogli.
”Velikonja je rekel, naj uberemo drugo pot,” je nasprotoval Ubogli.
”Ki je daljša in nevarnejša. Pa še po skalah bomo morali skakati. Jaz ne bom skakal.”
”Lahko bi skočil, če bi imel manjši trebuh.”
”Takšnega sem dobil, ko sem bil majhen.”
”Potem ti je pa še bolj zrasel.”
”Zelenčka, umirita se!” je Miško končno prišel do besede.
”Se lahko ustavimo? Utrujen sem,” je rekel Okrogli.
”To je zaradi tvojega velikega trebuha,” je smehljaje rekel Ubogli.
”Sem rekel, da nehajta. Kregajta se doma. Kmalu bomo ob potoku. Za grmom bomo pogledali ali so vodne vile doma in takrat se bomo odločili po kateri poti gremo.”
Kmalu so prišli blizu potoku in takoj zaslišali prelepo petje vodnih vil. Pokukali so izza grma in opazili tri vodne vile, z dolgimi lasmi, ki so prekrivali njihova gola telesa, ko so v potoku prale dolge bele obleke.
Okrogli je bil tako utrujen, da ga noge niso več držale in je padel na tla. Rahlo je zaropotalo, a vseeno dovolj glasno, da so ropot zaslišale vodne vile, takoj prenehale s petjem in se ozrle proti trojici, ki se je skrila globoko v grm, da jih niso videle. Iz rok so izpustile obleke, se dvignile in počasi hodile proti grmu.
”Začarale nas bodo,” je zašepetal Ubogli. ”In odpeljale v potok.”
”Tiho bodi,” je rekel Miško in Ubogliju z roko zaprl usta.
Vodne vile so bile tik ob grmu, ko je izza bližnjega drevesa skočil zajec in odskakljal nazaj v globino gozda. Vile so se ustavile, se spogledale in glasno nasmehnile. Njihove oči so postale rdeče kot največji plamen, nato pa so se pognale za zajcem.
”Gremo. To je naša priložnost!” je takoj rekel Miško.
Ubogli je prijel Okroglega za roko in ga dvignil, nato pa so tekli proti potoku. Okrogli se je po nekaj korakih ustavil in globoko dihal.
”Ne morem naprej. Utrujen sem.”
”Pohiti! Vodne vile se bodo kmalu vrnile.”
Iz gozda so slišali korake in vedno glasnejše petje. Miško se je vrnil k Okroglemu, ga dvignil in z njim v naročju stekel naprej. Ubogli je še nekaj časa stal na mestu in v daljavi zagledal vile, ki so nosile zajčka.
”Ubogi zajček! Utopile ga bodo!”
”Ubogli. Če ne bomo takoj zbežali, bodo tudi nas odnesle v potok.”
Takoj se je pognal v tek. Z Miškotom sta preskočila potok in se kmalu skrila v visoki zeleni travi.
Hodili so še nekaj časa, ko so končno prišli do velikega drevesa, za najmočnejšimi vejami v gozdu. En za drugim so plezali po njem, ko so prišli do veje, ki je bila dovolj široka že na prvi pogled.
”Pojdi po veji in povej, če videz vara ali je dovolj široka za nov tobogan,” je rekel Miško Okroglemu.
Okrogli se je počasi plazil po veji. Razširil je svoje roke in se trudil ohraniti ravnotežje.
”Ulezi se,” je zaklical Miško.
”Da ne boš padel,” je prestrašeno rekel Ubogli. ”In ne glej dol, da se ti ne bo zavrtelo.”
Takrat je Okrogli pogledal k tlom in takoj se mu je v glavi zavrtelo. Videl je dvojno in postalo ga je zelo strah, zato je pokleknil in se prijel za vejo.
”Okrogli! Se ti vrti?” Ubogli se je obrnil k Miškotu: ”Sem mu rekel, naj ne pogleda k tlom.”
Miško je zavil z očmi.
”Nikamor ne grem. Tu bom ostal,” je zaklical Okrogli.
”Je veja dovolj široka?” je vprašal Miško.
”Mojega brata je strah, ti pa sprašuješ, če je veja dovolj široka. Kakšna nesramnost!”
”Tepec. Če je veja dovolj široka, jo bom utrgal in jo skupaj z Okroglem spustil k tlom.”
Uboglemu je postalo nerodno: ”Oprosti, Miško.”
”Je dovolj široka?”
”Je. Dovolj je široka.”
”Trdno se je drži, jaz pa bom utrgal vejo.”
Miško se je sklonil k veji, jo močno objel in napel vse svoje mišice, ki so zrasle v deset njegovih rok. Na pogled je izgledalo, da je z lahkoto utrgal vejo in začel glasno rjoveti, ko jo je držal v rokah, nato pa skočil z drevesa in položil vejo na tla. Okrogli je poskočil z veje in se vrgel Mišku v objem.
”Ne objemajta se brez mene!” je klical Ubogli, ki je še vedno plezal po drevesu navzdol, potem pa pohitel k njima v objem.
Vrnili so se po drugi poti. Namesto da so skakali po skalah, je Miško položil dolgo vejo preko potoka, da so prišli brez problemov čezenj. Ko so prišli v Zelenčkov dol, so priredili najveselejši zelečkov festival v vsej zgodovini Zeleno dola. Skakali so listotvist, se igubljali v mahovem labirintu, se vozili z želodom smrti in se spuščali z drevesa z najtršimi listi, da so se naužili zelenopada. A najbolj je bilo veselo na toboganu, ki je bil veliko večji in daljši od prejšnjega. Prvi ga je preizkusil Okrogli. Na vrhu je najprej nekajkrat poskočil, nato pa se z vsem veseljem spustil po njem. Zelenčki so ga pričakali v tišini, nato pa glasno zaploskali in se en za drugim postavili v vrsto.
”Dobro ste opravili,” je trojico pohvalil Velikonja.
”Je bilo težko skočiti preko potoka?” je zanimalo Vprašalčka.
”Nooooo …” Okrogli je pogledal Uboglega in Miška.
”Bilo je napeto. Šli smo …” je začel Ubogli, ko ga je prekinil Miško: ”… čez potok. Nosil sem Okroglega, ker ni mogel več hoditi. Vendar smo bili ves čas pogumni in smo si pomagali.”
Miško se je postavil med Okroglega in Uboglega ter ju objel čez rame.
”Brez njiju bi bila pot povsem drugačna.”
Miško je pomežiknil, Okrogli in Ubogli pa sta se široko nasmehnila. Velikonja je le pokimal in vesel odšel domov.