Piše: Matej Krajnc

Litera, 2022

Vedno sem bil prepričan, da tisti, ki ne verjame v vampirje, ni najbolj v sožitju s svetom okrog sebe. Morda smo preveč kontaminirani s stokerjevskim modelom “klasičnega” vampirja, kjer naj bi šlo za fantastiko, a pred nekaj leti se je tudi epidemija, pandemiija in vse, kar je bilo in je še povezano z njo (čeprav je za zdaj uradno preklicana), zdela fantastika; zlasti kršenje vseh mogočih človekovih pravic “v imenu zdravja” in mnoštvo manipulacij, povezanih s tem. Mediji so pod vplivom politike prevzeli v vodilno vlogo pri nareku kako živeti in razmišljati, to se nadvse lepo zrcali tudi v trenutnem stanju vojne v Ukrajini, kjer je, kot pri pandemiji, nedobrodošlo in nespodobno dvomiti v eno samo resnico. Vse to smo že videli in doživeli, marsikaj smo si tudi že izborili, pa spet poteptali … In ta uvod je potreben tudi zato, ker gre v pričujočem romanu za odslikavo sodobnega sveta skozi oči kritičnega in tehtnega razmisleka o tem, kako se dogajajo stvari med nami. To je seveda zelo okrnjen opis, nadvse okrnjen, a dovoljšen za prvo rabo. A kaj sem že hotel reči? Ah, da – vampirji. Nočna bitja, za vedno prekleta, ki ne morejo umreti. Bitja, ki grizejo vratove in pijejo kri. In ker literature, vsaj tiste presežne, ne velja vselej jemati dobesedno, ampak večplastno, razmišljujočemu kar hitro postane jasno, za kaj gre pri tovrstni “fantastiki”. A začetek romana je nekje drugje, tam kjer se pravzaprav spodobi: na samem začetku, pri Lilit, ki je glavna protagonistka pričujočega romana (kdo bi rekel: krajšega romana, konča se na 108. strani, a tak je zgolj po številu strani) in katere ime vas, ne po naključju, najbrž spomni na številna izročila, od mezopotamskih in sumerskih do nekaterih judovskih, pa če se spomnite, naj bi Lilit po eni strani bila izvirna “hard headed woman”, Adamova družica še pred Evo, po drugi tista kača, ki je Evo premamila v greh, po tretji … hm, marsikaj, a vse to najdete tudi v različnih virih v spletu. V romanu se pojavijo tudi čipirane osebe, pa simpatizerji ideologije tistega, ki je že v tridesetih letih 20. stoletja zmanipuliral najprej svojo državo, nato Evropo in svet … Ni mu uspelo, a to ni bila Jelovica, pač pa kolektivni odpor/upor, tak, kakršnega dandanes (žal) več ne poznamo, kjer pa ga, se ga zmanipulira ali perfidno odstrani z vidika, kot se je denimo zgodilo nedolgo tega s tistimi tovornjaki, še pomnite, tovariši? In medtem ko se kar naprej dogajajo vdori v našo intimo in osebne prostore, svet teče lepo naprej, vampirji pridobivajo moč, slogan “nikoli ne bom avtomat”, ki ga poznamo iz popularne pesmi, pa postaja vedno manj prepričljiv.

Že dolgo časa nisem bral tako empirično kratkega, a kompleksnega in intenzivnega dela, ki je hkrati satira, fantastika, horor in … tudi nekaj malega glasbene zgodovine. V najboljši možni meri prikazuje strašljivo resnico, sredi katere živimo, a se nam zdi, da ni res. Kako je že s skrbjo do planeta/živali? Do spoštovanja razlik glede spolne pripadnosti? Svobode odločanja? Pričujoča je ena zelo redkih knjig (sploh pri nas), kjer avtorica ves čas uporablja spolno nevtralen zapis na način štiripičja (kolektiv Krilo). Pričujoča je tudi ena zelo redkih knjig, kjer lahko mirno govorimo o polihistorskosti; v sočasni književnosti jih ni kaj veliko, med drugim Sedmo nadstropje Aljaža Krivca, pa Po njihovih besedah Katarine Marinčič in Knjiga Janija Kovačiča, a obe slednji že nosita nekaj let na sebi. Pričujoča je tudi ena zelo redkih knjig, kjer se v dobesednem govoru uporablja prepričljivo živ jezik, zapisan brez nepotrebne navlake, a natančno vemo, čemu je tako prav. Ena od bolezni sodobnega romanopisja pri nas je namreč tudi ta, da se marsikdo trudi, da bi pomimeziral “vsakdanjo govorico”, a mu mojstrstvo besede ne seže tako daleč, pa ta vsakdanjost in sproščenost izpadeta ponarejeno in prisiljeno; tega je precej v mladinskih romanih.

Kdo so torej Lilit, Nace, Jakob, Franc, Ignac in drugi, ki jih srečujemo med platnicami Punčice? Ujemite katerega od pogovorov z avtorico in si omislite tole knjigo. Potrebnih bo več temeljitih branj, kar v tem času ni ravno navada, a vsako branje bo razkrilo kako plast več. V časih, ko naj bi poglavitna odlika knjig bila berljivost, ta kljub kompleksnosti sloga in vsebine ne umanjka, če seveda tako želite. V eri enoumja pa gre pravzaprav za nujno branje, celo za nekakšen učbenik o sodobnem svetu, čigar plevel nas počasi prerašča … govorimo seveda o mentalitetah. In če bi rekli, da je Punčica mentalitetni roman, bi zgrešili ali ne zgrešili. Je tudi to. Naslov, sprašujete? Ga je treba po vsem tem zares še posebej razlagati? Izdatna in poglobljena spremna beseda Vesne Liponik marsikaj pojasnuje, a hkrati tudi izzove. Ali ne izzove, odvisno od vaših stališč.