Piše: Melanija M. K. Lamerov

IRON

Minili so štirje dnevi. Zdržal je štiri dni. Jaz sem zdržal štiri dni. Ni bilo dolgo, a tudi kratko ne. Razveselil sem se njegovega sporočila, čeprav mu potem dve uri nisem odgovoril, ker sem se nekaj dni prej odločil, da se mu bom izogibal. A mi je na koncu spodletelo. »Park ob hipodromu čez pol ure,« je bilo vse, kar sem napisal, potem ko se je zunaj že stemnilo.

Stal sem in gledal v jasno zvezdnato nebo, ki se je razprostiralo nad velikim hipodromom. Nervozen sem bil kot nekakšna najstnica, ki skrivaj čaka na sošolca nekje za šolo. Pričakoval sem, da bom slišal njegov prihod. Zato sem odreagiral nagonsko, ko je nekdo skočil name iz čiste tišine. Zavrtel sem se v krogu in potem takoj v drugo smer, da je osebo vrglo z mene. Zamahnil sem po njegovem obrazu, ko se je v trenutku zapodil vame, me zrinil na tla in sedel name, da bi me umiril. Šele takrat sem videl, kdo je bil. »Umiri se,« je rekel s šarmantnim glasom. »Fak, oprosti!« sem rekel, ko sem videl presekano ustnico, iz katere je tekla kri. Prvič sem se komu opravičil za udarec. »Nič hudega, pričakoval sem kaj takega,« je rekel lahkotno in še vedno sedel na meni, nad mano. »Zakaj si skočil name? Zakaj bi naredil kaj takega?« sem vprašal razdraženo in se dvignil, da bi mu nakazal, naj gre dol z mene. »Moral sem te preveriti in malo vaje nikoli ne škodi. Dober udarec imaš, zelo hiter. Eni smo se tega učili leta in leta,« je pojasnil in mi ponudil roko, da bi vstal. Obliznil je svojo krvavečo ustnico in videl, kako gledam vanjo. »Si eden redkih, ki se me ne boji, ki si me upa udariti,« je dodal. »Morda si tudi edini, ki bi me lahko premagal, s kančkom sreče seveda,« je rekel samovšečno. »Pff,« sem pihnil in zavil z očmi. »Tudi brez sreče,« sem odgovoril in ga z obema rokama prijel za ovratnik temnomodre mikice. Počasi se je odmikal za korake nazaj in jaz za njim. Ko je zadel ob veliko drevo, je obstal in pogled z mojih oči prestavil na moje ustnice. »Zakaj si me hotel videti?« sem vprašal, a so se mi besede kar malo zataknile. Zopet me je pogledal v oči, potem je zagrabil moje pesti, v katerih sem še vedno držal njegovo mikico in naju sunkovito obrnil, da sem s hrbtom pristal na drevesu. Približal se je z obrazom. Polizal je mojo spodnjo ustnico in mi pritisnil poljub. Najprej nisem odreagiral, potem se je zrinil v moja usta in me prisilil v sodelovanje, ki pa je bilo nebeško. Njegov okus je bil drugačen, ustnice mehke in obraz možato grob od ne več kot dva dni stare brade.

Nevede sem zagodel ob užitku in občutkih, ki so preleteli moje telo. Spustil sem njegovo mikico in roke položil na njegove rame. Na sebi sem čutil njegov dotik. Običajno sem dotike predčasno dovolil, zaradi zlorab jih nisem dobro sprejemal, nisem zaupal moškim. On pa si je drznil, njemu se je zdelo normalno, če se me je vedno znova dotikal. Nikoli se še nisem poljubil s tako možatim moškim. Vedno sem bil jaz tisti aktiven v zvezi in to mi je tudi ugajalo zaradi kontrole, ki sem jo imel, zaradi nezaupanja v ljudi. Z njim pa je bilo vse drugače.

»Zakaj si to naredil?« sem vprašal, ko se je odmaknil za kak centimeter. »Misliš, zakaj sem te poljubil?« je izzivalno preveril. »Ker sem te hotel okusiti,« je dodal, sam pa sem ostal brez besed. »Sedaj me nekaj dni ne bo v mestu,« je naznanil. »In …« sem želel biti močan in hladen. Ni več nasedal mojim zaigranim odzivom. »Vem, da te bom želel videti, ko se vrnem, zato me pričakuj,« je pojasnil, me še enkrat strastno in grobo poljubil ter me pustil trdega in prislonjenega na drevo. Pogledal sem navzdol, vidno presenečen. Nisem mogel verjeti, da sem se samo zaradi poljuba in njegove bližine vzburil.

Naslednji dan je bil dolg in noč še bolj. V stanovanju dva vhoda stran od mojega so imeli glasno zabavo. Nisem bil tip človeka, ki bi težil zaradi glasne glasbe, pa tudi zadremal sem lahko. Vse dokler ni šla zabava čez rob njihovega majhnega stanovanja. Okoli ene ure zjutraj so se prestavili na zunanje hodnike stanovanj, vpili so in razbijali steklenice. Slišal sem, da jih je bilo veliko manj kot na začetku. Poklical sem Pavlo, ki je živela eno nadstropje nižje, in preveril, če je vse v redu. Potem sem kljub glasnim moškim glasovom ponovno zadremal, a le za kratek čas. Zabava se je prelevila v pretep in zbudil me je zvok, ko je nekdo zadel v moja vhodna vrata. Dvakrat. Takoj za tem je nekdo brcnil v njih. Pretep se je prelevil v smejanje. V vrata so večkrat zapored brcnili in kar naenkrat pristali pred sedežno, na kateri sem dremal. »O šit!« je rekel en in takoj zbežal ven. Trije so ostali, se opravičevali, smejali. Brez besed sem vstal in v dveh potezah zmetal pijane bedake iz stanovanja. Hitro so se pobrali s kolen in se vrnili v svoje stanovanje. S tal sem pobral svoja vrata in jih samo prislonil na podboj. Ker so bila polomljena in zvita, jih nisem mogel več namestiti.

Minila sta dva dneva, ki sta bila najdaljša v mojem življenju. Morda ravno zato, ker mi je rekel, ker je omenil, da gre in da me bo potem obiskal. Konec drugega dne ga ni bilo in tudi tretji dan ne. »Je bilo kaj narobe? Bi me moralo skrbeti? Bi mu napisal sms sporočilo?« sem se zaskrbljeno spraševal. Četrti dan sem Enrica povsem odmislil. Ravno sem prišel domov od Zitine in Zionove rejniške družine. Odmikal sem nerodna improvizirana vrata, ki sem jih namestil na vhod. Čakal sem na plačilo, da bi si kupil nova. Malo stran za sabo sem zaslišal glasove, nekdo je prišel iz enega od stanovanj. »Klej?« me je vprašljivo in presenečeno poklical znan glas.