Praznovanje Cvetinega rojstnega dne se je iztekalo. Dan se je že prevesil v večer. Velike in male sence so se v niansah slikale na zidove sob in prostorov  njihove velike hiše. Poplesavale so tudi po vrtu, po ostankih pijače in jedače na lično pogrnjenih mizah. Tudi gostje so se počasi spreminjali v sence, odhajajoče na svoje domove. Za njimi bo ostal le spomin.

Kot bo tudi nekoč za njo, Cveto. Danes je dopolnila 80 let. A spomin na deklico Cvetko je bil še kako živ. Bila je zamišljeno dekletce, zasanjano, pogosto sklonjeno nad knjigo na kolenih.

Cveta je bila pravzaprav celo življenje taka. Rada je opazovala dogajanje in ljudi v njem. Nekoč je na avtobusni postaji tako zavzeto preučevala ljudi, da ji je njen avtobus odpeljal pred nosom in se tega sploh ni zavedala, dokler ni pogledala na uro in vozni red.

Zdaj je stala pred njeno ljubo kredenco. V njej je hranila dragocene spomine.  Odprla je vratca zasteklenega dela. Tam so na poličkah kraljevali spomini, v večini darila z njenih prejšnjih praznovanj ali spominki s potovanj. Visoki stol je potisnila pred vratca, sedla in se zastrmela v poličke. Letos bo dodala še nekaj novih, seveda.

Čas je, da ta darila pošlje v svet.

Čas je že, da izpolnijo svoje poslanstvo, ki jim ga je namenila.

Čas je, da začne podarjati darila.

Zastrmela se je v roza zrcalce, obrobljeno z okvirjem v obliki nežnih čipk. Takoj je pomislila na svojo sestrično Olgo. Ko se bo Olga pogledala vanj, sploh ne bo prepoznala svoje podobe. Mogoče se bo malce ustrašila same sebe. Zagledala bo žensko, ki se že celo življenje pretvarja in igra in kaže v najlepši luči. Njene izjave so legendarne:

»Jaz še nikoli v življenju nikomur nisem želela ali storila kaj slabega.«

Pa smo vsi vedeli, da bi za svoje dobro tudi lagala in izkoriščala tiste, ki so ji verjeli. V glavnem zaradi materialnih dobrin.

No, čas je, da Olga prepozna sebe.

Mogoče pa si bo celo oddahnila. Večno pretvarjanje gotovo vzame veliko in preveč moči duši in telesu.

Mogoče ji bo pomagalo, da bo postala bolj zadovoljna s tem, kar ima.

Mogoče se bo pomirila sama s seboj.

Oh, na to lepo svetilko pa je že čisto pozabila. Komu naj jo podari? Takoj je pomislila na svojega vnuka Alena, za katerega se je zdelo včasih, da tava v življenju, kot bi se izgubil v črnem tunelu brez izhoda. Nujno potrebuje luč, da mu bo pomagala najti izhod iz te črnine.

Da bo videl svetlobo, ki vedno je na koncu tunela.

Da bo videl resnično svetlobo, ki vodi na cvetoče in dišeče travnike, ki kar vabijo, da se vržeš med visoke prijazne trave, ko se pomirjujoče pozibavajo v vetru in vabijo v ritem svoje harmonije.

Da, to bo za Alena. Začel bo gledati na svet, poln izzivov in poti, ki vodijo proti željenim ciljem. Proti soncu in zvezdam, tudi, ko jih ni videti, a se zavedaš, veš, da so tam.

Da, saj vem, sonce je vedno, le včasih ga prekrijejo oblaki, je pomislila na že obrabljeno reklo.

Pogled se ji je ustavil na majhni košarici. To bo podarila svoji prijateljici Hani. Hana je celo življenje skrbela za druge, se jim razdajala. Zase ni potrebovala nikoli ničesar, nobene pomoči. Vsaj tako se je zdelo. Košara zanjo je tako vedno ostala prazna. Ampak iz te košare bo zadišalo po svežem listju, dišečem mahu, po gobah in gozdnih sadežih. Vonj mogočnih dreves bo zvabil Hano medse in počasi se bo ta košara začela polniti s Haninimi uresničenimi željami. Že je videla njene žareče oči, temne in sive sence okoli nje bodo počasi izginile, tu in tam bodo od daleč hotele vdreti v Hanin svet. A brez uspeha, le iz vedno večje daljave bodo namigovale, da so še tam. Hanina sreča jih bo odgnala. Zlobne sence ne marajo sreče.

Oh, kaj vse je našlo mesto na poličkah.

Oko ji je privabil ključek, ki je odpiral glasbeno skrinjico, na kateri je poplesovala prosojno lepa balerina.

Oh, ti spomini.

Oh, te mladostne sanje.

Pa, oh, ta neizbežna realnost, nasprotujoča mladostnim sanjam.

Cveto je zabolel pogled na balerino. Zazrla se je v šipo stare kredence. Vanjo je gledala Cvetka. Cvetka, ki se je zdaj kot Cveta spraševala:

»Čakaj, sem to res jaz?«

Tako lepa in pogumna se je zdela. Je to mogoče? Cveta kot Cvetka pa je bila vendar plaha deklica.

Sama sebi se je zdela kot črna vrana, ki žalostno kraka na goli in mokri, hladni veji jesenskega drevesa.

Toda to občutenje je pregnal pogled na droben šopek posušenih cvetlic, zataknjen ob rob skrinjice. Oh, kako dolgo obdobje je preživel! Prav zato jo je že desetletja reševal  tistega občutka dolgočasne črne vrane. Namreč, ko ga je prižela k prsim, je vedno znova zacvetel in zadišal po prostoru, se vpil v njeno telo in dušo. Dušo, ki je znala biti včasih zelo utrujena.

Pa ji je bilo lažje. Cvetoči šopek je bil njena moč, za katero je včasih pozabila, da jo ima. In to veliko moč, ki jo je nesebično delila drugim.

Sijoči šopek je prižgal sijaj v njenih očeh. Nežno ga je položila na polico in počasi zaprla vrata kredence.

Še veliko daril bo lahko podarila. Veselila se je že vnaprej. Še enkrat se je pogledala v šipo. V oči, v katerih bi se lahko izgubila v brezčasje.

»Kdo pa bo meni podržal ogledalo?« je malce ironično pomislila.

Danica Zlatar