Piše: Melanija M. K. Lamerov

FALCO

»Ne zdi se mi prav, da si privolil v to,« je pametoval Roel, ko sem se vrnil nazaj domov. Dobil sem se na sestanku z ekipo, ki je pridobivala vredno in zelo zavarovano tujo lastnino za mene, za naše stranke. Pod okriljem sem imel najbolj vrhunsko tatinsko ekipo na svetu. Nikoli jih še nihče ni zalotil pri delu, ni ga bilo varnostnega sistema, v katerega ne bi vlomili. Bili so kot iz filma, najboljši, zbrani s celega sveta. Dobili smo se v Londonu, pogovorili smo se, izdelali načrt. Ker je bila zadeva res vrhunsko zavarovana, sem moral ostati dva dni dlje.

»Oče jih je zavrnil,« je vztrajal Roel. »Ah, daj no, Roel! Veš, da imam drugo ekipo. Veš, da nimam iste taktike kot oče. Nikoli nam še ni spodletelo,« sem bil resen. »Ampak …« je nadaljeval. »Dovolj!« sem povzdignil glas. Povesil je pogled in me pustil samega v pisarni.

Ravno sem mislil napisati kaj Kleju, morda dati predlog za kakšno večerjo, ko je potrkalo pri vratih. »Falco, še ena sled … našli smo tistega, ki je prodal Konstantinov računalnik  naprej fantu, pri katerem smo ga našli,« je resno rekel Ernest. Trznil sem in se napel. »Pet minut in gremo,« sem rekel. »Falco. Tudi Roel želi zraven,« je dodal in me pogledal. Zavil sem z očmi in skočil v svojo omaro po oblačila za na teren.

Stanovanje je bilo prazno. V njem so bile sledi živečega in tudi sledi sveže hrane, a ni bilo nobenih osebnih predmetov ali dokumentov, pa tudi oblačil ni bilo veliko. Ko sem izstopil iz stanovanja, sem na koncu zunanjega hodnika zagledal znano postavo, zabrito frizuro z daljšimi svetlimi lasmi na vrhu. Poznan tatu na tilniku, še en grški znak. Znak za bojevnika. »Klej,« sem rekel naglas. Obrnil se je in pogledal proti meni izza rame. Videl sem, kako je zažarel, ko me je pogledal, a je ostal resen in uraden. Stopil sem korak naprej, da bi se mu približal, a me je nekdo ustavil. »Enric, a nisi zadnjič rekel, da ga ne poznaš?« je bil predrzen Roel. »Pensa ai fatti tuoi!« sem strogo rekel, naj se briga zase in njegovo roko zrinil s svoje rame. »Aspettate in macchina,« sem dodal in pogledal Ernesta, ukazal, naj me počakajo pri avtomobilu.

Približal sem se Kleju, nihče mi ni sledil. »Zdravo,« sem rekel in ga vprašal: »Kaj pa delaš tukaj?« Odzdravil je in se rahlo obotavljal, preden je odgovoril. »Živim tu.« Ko sem videl vhodna vrata in mali prostor, ki je bil za njim, me je kar stisnilo pri srcu.

Zamotil sem svoje misli. »Poznaš soseda nasproti? Morda veš, kje je?« Pomislil je, medtem sva vstopila v majhno sobo s kuhinjskim pultom v kotu in mini kopalnico. »Misliš visokega skodranega tipa?« je preveril. Pokimal sem, pa je nadaljeval. »Včeraj ga je odpeljala policija, to je vse, kar vem,« je odgovoril.

»Res živiš tu?« sem še enkrat preveril, ko sem se zagledal v razpadajoče stene in star oguljen kavč. »Kje imaš posteljo in vrata?« sem nadaljeval, ne da bi počakal na odgovor. »Sesuli so mi jih dva dni nazaj,« je rekel mirno. Odkimal sem, ves šokiran. »Mrzlo je tu notri … in Klej, a je tisto tamle na tleh ščurek?« sem preveril zaprepadeno. Le pokimal je. »Z mano greš,« sem potem rekel odločno. Začudeno me je pogledal in odkimal. »Z mano greš!« sem ukazal, »in to ni prošnja. Ne moreš živeti v temle,« sem dodal in že začel nabirati njegove stvari na kup. »Enric,« je rekel glasno, da bi me ustavil. »Ne morem iti. Ne morem živeti s tabo. Kar tako vdirati v tvoj dom, v tvojo zasebnost,« je bil uvideven. »Klej, ti si moja zasebnost,« sem priznal prvič naglas.