Še eno mrzlo jutro. Snežna odeja je pokrivala smreke, travnike in edino cesto, ki je vodila do predmestja, je stala nekaj metrov stran od majhne hiške, v kateri je živel Liam s svojo ženo Lejo in pet-letno hčerjo Hano.

Tako kot vsako jutro so se toplo napravili, Hana se je podila po hiši, ko ji je Leja želela nadeti šal.

»Žgečka me,« se je hihitala in zvirala v njenem naročju.

Liam je v tem času že pripravil nahrbtnik z dodatnimi rokavičkami za Hano, saj jih po navadi sneg premoči, potem jo pa zebe, sveže skuhan čaj v termovki in nožek, ki je visel s strani. Na steno naslonjena sekira je bila pripravljena za na pot, če bi na spotoma našli primerno smreko za bližajoči se božič.

»Bosta še danes uspeli priti ven?!« je kar malo jezno zavpil od zunaj. Vsak dan ista zgodba, ko je on že pripravljen za sprehod, se onidve podita in hihitata. Prva je iz hiše priletela Hana in se že napotila proti gozdu. Leja je z nagajivim nasmehom stopila do Liama, vendar ji je izginil z obraza v trenutku, ko je zagledala njegov zdolgočasen izraz.

»Lahko gremo?« jo je, izrazu primerno, tudi s takšnim glasom vprašal.

V odgovor mu je samo pokimala in šla mimo njega do gozdne poti. On pa je pograbil sekiro in pospešil korak, da bi jo dohitel. Hana je hodila čisto spredaj, po narejeni in že znani poti, Liam in Leja sta ji sledila in se pogovarjala.

»Koliko časa boš še držal zamero?« je vprašala Leja.

»Sama veš, da ne bom kar pozabil,« ji je odgovoril.

»Potem pa ostani jezen samo name in ne vpletaj Hane v to.«

»Prej bi pomislila na to, preden si zlezla v posteljo s sodelavcem in zanosila.«

Ustavila sta se, med njima je nastala nerodna tišina, v daljavi se je slišalo Hanino cviljenje, ki se je igrala v snegu. Zazrla sta se drug v drugega. Liam je gledal v njene temno modre oči, rahlo valoviti blond lasje so ji padali do ramen, ko je opazil, da se ji je en las nalepil na ustnico. Želel ga je odmakniti in jo poljubiti, vendar je v prsih začutil predirljivo bolečino, ki ga je spomnila na to, kar mu je naredila.

Spoznala sta se, ko sta bila še zelo mlada. Leja je bila privlačna in vitka, bolj nižje postave, fantom so bili najbolj všeč njeni naravno blond lasje. Vsi so se vrteli okoli nje in si želeli njene pozornosti. Ona se je pa zaljubila v bolj tihega, vendar zelo simpatičnega, Liama. Bil je visoke postave in čokoladnih oči, ki so bile Leji še najbolj všeč. V njunih zgodnjih dvajsetih sta se že poročila. Kmalu po njeni zanositvi je izvedel, da ga že približno tri mesece vara s sodelavcem. To je njuno razmerje postavilo na preizkušnjo, veliko sta se prepirala in na koncu sta prišla do odločitve, da bi bilo za otroka najbolje, če ima prisotna oba starša. Ko se jima je rodila Hana, je njuna ljubezen zažarela in dolgo časa so živeli kot srečna družina. Vse do Haninega tretjega leta, ko je Liam izvedel, da ni njegova. Čeprav so bili srečni in sta že skoraj pozabila na to, ga ni nehala moriti ideja, da bi bil lahko njen pravi oče ravno ta oseba, s katero ga je Leja varala. Ona mu je zatrjevala, da je otrok Liamov. Po narejenem DNA testu se je izkazalo, da je imel prav on. Zdaj ga je vsakič zadela ostra bolečina v prsih, ko je pogledal ali Hano ali pa svojo ženo.

»Ne morem se pretvarjati. Še vedno boli,« je rekel in prvi prekinil mučno tišino.

»Vem, ampak mislim, da Hani ne bo dobro delo, če se boš tako vedel do nje.«

»Kako se pa vedem?«

»Kaj pa vem. Kot -«

»Kot kaj?« jo je prekinil.

»Da je ne maraš. Sam si že rekel, da je ne moreš normalno pogledati in v njej videti hči. Kar ni pošteno. Do trenutka, ko si izvedel, da ni tvoja, si jo pa lahko vzgajal kot svojo.«

»Veš, kaj ni pošteno? Da sva se imela rada in si želela ustvariti svojo družino, pa si izdala, ne samo mene, ampak tudi Hano. «

»Saj sem se ti že milijon-krat opravičila.«

»Žal mi je, lahko ti oprostim, ampak pozabil pa ne bo. Ne glede na to, kolikokrat se mi boš še opravičila.«

Pogovor ni bil več prijeten, v Liamu je jeza že zelo narastla, Leja pa ni več vedela, kako naj se še brani. Njene, težko premišljene, besede ji niso bile v pomoč.

»Liam …« je prestrašeno rekla.

»Kaj Liam, nič Liam. Sama si začela, zdaj bova razčistila.«

»Ne, kje je Hana?«

V trenutku se mu je izraz na obrazu spremenil. Od jeze rdeče obarvana lica so izgubila barvo, njegova koža je prebledela. Hana jima je izginila izpred oči. Nista več slišala otroškega smeha, ali videla bel cofek na vrhu njene kape, ki je poplesaval med zasneženim grmovjem. Za razliko od Liama, ki je kot kip obstal na mestu, se je Leja pognala v smer, kjer sta jo nazadnje videla. Njen glas se je oddaljeval in naenkrat je tudi ona utihnila. Liamu se je zdelo, kot da je cel svet padel v grobo tišino. Rahlo šumenje vetra je izginilo, ptice so nehale prepevati, ni bilo več škripanja snega pod nogami. Še sonce se je skrilo za oblaki. Napenjal je ušesa, se trudil, da bi zaznal karkoli, a zaman. Počutil se je osamljenega. Da je ostal sam v, še prej dobro poznanim, gozdu.

»Leja?« je s počenim in tihim glasom vprašal prvič. »Hana?« je vprašal drugič, že malo glasneje. V upanju je mislil, da bo dobil odgovor nazaj, vendar je po njegovem odmevu ostal sam v smrtni tišini. Nekaj je bilo hudo narobe. Najprej je izginila Hana, potem ko se Leja odpravi za njo, izgine tudi ona. Odločil se je, da se bo pognal v tek in ju poiskal, pa ga njegove noge niso ubogale in je ostal prikovan na tleh, kakor da bi stal do kolen v posušenem cementu.

Vse okoli njega je mirovalo. Uspelo mu je narediti prvi težak korak. Tako je počasi napredoval in kmalu se je v počasnem teku lahko pognal naprej. Vseeno pa noge niso sodelovale z njim in so se premikale v počasnem posnetku, medtem ko so njegove misli kar divjale po glavi. Čisto zmešan je tekal skozi gozd, pred očmi se mu je meglilo, oblila ga je vročica, hladen pot se mu je nabiral pod kapo ter plastmi oblačil in začel je videvati stvari, ki jih ni bilo, saj se mu je v trenutku zazdelo, da je na rokah videl kri. V ušesih mu je zvonilo, piskajoč ton je potoval zdaj od enega ušesa do drugega. Ko so se ušesa spet privadila na zvoke okoli njega, je slišal svoje težke korake, ki so se z vsakim korakom vdrli v sneg in so povzročili, da je nožek na strani nahrbtnika vsakič zanihal in udaril ob zadrgo.

Vedel je, da ne moreta biti daleč, vendar ga je začel oblivati obup. To mišljenje je prekinil predirljiv krik. Postal je in poslušal, če bi slišal odmev tega krika.

»Očka!« To je bil Hanin glas. Kamen se mu je odvalil od srca, ko je zaslišal njen sladek in nedolžen glasek. Adrenalin mu je pognal po žilah in mu dalo novih moči.

»Hana!« je klical za njo.

Naslednje vprašanje, ki je odmevalo po gozdu, mu je postavilo kocine pokonci.

»Kaj delaš?!« je zakričala.

Kdo je z njo? Kaj se dogaja? »Kje si?« je klical za njo in čakal, da se mu spet oglasi, le tako bo sledil glasu in jo našel. Vendar ni dobil odgovora.

Z drugega konca gozda je zaslišal Lejin glas: »Pusti jo na miru!«

»Leja, kje sta, kaj se dogaja?«

Temu je sledilo mukotrpno kričanje. Liam ni vedel, kam naj gre, saj je kričanje zapolnilo celoten gozd. Ni vedel, kam naj se usmeri. Počutil se je, kot da je v res groznih sanjah in od vsega si je želel samo, da bi se končno zbudil. Neskončno kričanje je postalo neznosno, celo okrepil se je, da se mu je zdelo, kot da se mu približuje, vendar izvora kričanja ni videl. V trenutku se je kot odrezano ustavilo in je samo še odmev odzvanjal po gozdu.

Oziral se je okoli in iskal kakršnekoli znake. In res mu je nekaj padlo v oči. V vsej belini in rjavi barvi dreves, ga je zmotila kapljica kričeče barve. Barva, ki ni sodila na bel sneg. Rdeča kaplja krvi, je bila tista, ki je pritegnila njegove oči. Previdno se ji je približeval, ko je ugotovil, da tej kaplji sledi še ena in še ena in še tri in kmalu so se zgostile v dolgo sled krvi, ki je sledila do grma. Ustavil se je, saj ni upal naprej. Morila ga je misel na to, kaj ga čaka na drugi strani tega grma. Močneje se je oprijel sekire, ki jo že celo pot nosi s seboj. Roke so se mu potile, hkrati pa ga je mraz rezal do kosti.

Končno je izdihnil dih, ki ga že ves ta čas, ko je stal pred grmom, zadržuje. Globoko je vdihnil in pogledal v tla, kjer je opazil, da stoji v luži krvi in je za seboj puščal krvave odtise čevljev.

»Bo kar bo. Moram se prepričati,« si je govoril in zbiral pogum. Najbolj ga je strašila misel na to, da bi zagledal Lejo ali pa Hano. Strašilo ga je zato, ker ni bil prepričan, kaj bo lahko občutil v tistem trenutku. Srce mu je začelo pospešeno biti, zdelo se mu je, kot da sanja in se bo zbudil, ravno pred velikim zapletom, ko gre vse narobe in se telo prebudi iz temačnih sanj. Vendar ta trenutek kar ni in ni napočil. Mora se mu je še naprej odvijala pred očmi.

Pogledal je čez rob grma in zagledal nepremično telo. Ni mogel umakniti pogleda, oči so se sprehajale po krvavem telesu Leje. Sekira mu je od šoka zdrsnila iz rok. Njene modre oči so ostale odprte, ves obraz je bil skremžen v krč. Poteze so prikazovale bolečino in strah, zadnje trenutke njenega življenja, ki jih je preživela v grozoti.

Liamu so se v očeh nabirale solze, vendar tudi ene ni potočil. Ko je strmel v njene mrtvo-hladne oči, ni občutil žalosti, vendar mu je na vest sedlo olajšanje.

»Očka?« je prišlo z njegove desne strani. Takoj je prepoznal glas, ki mu je vsak dan pripovedoval izmišljene zgodbice, se prerekal z njim, ker si je bilo treba umiti zobe, in v hipu je občutek olajšanja izpuhtelo v mrzli zrak in ga nadomestila krivda. Spraševal se je, kako je lahko tako hitro sprejel, da njegove žene ni več. Da je Hana ostala brez mame. Da je lahko gledal njeno hladno telo brez življenja in ni imel reakcije na to, kar je videl pred očmi.

Po kratkem času, ki se je zdela kot večnost, je odtrgal pogled z nje in začel iskati za glasom. In jo je zagledal. Vendar je bilo nekaj drugače. Deklica ni bila oblečena v to, v čemer je zjutraj zapustila hišo, ampak je na njej visela bela oblekica, lase pa je imela spuščene. Bila je kot privid, neresnična.

»Kaj se je zgodilo z mamo? In kaj imaš to na rokah?« je čisto zmedena postavljala vprašanja.

Gledal je vanjo, kot da je ne prepozna. Ni si znal razložiti, ampak to ni bila njegova hči. V tistem trenutku se je dogajalo čisto preveč stvari, zato se je odločil, da bo sodeloval pri tem, karkoli se je že dogajalo. Ko so se mu po glavi že prepletale besede, kako bi otroku povedal, da je izgubil mamo, se je spomnil njenega drugega vprašanja. Zato je pred tem še pogledal dol in z grozo opazil, da so njegove roke krvave. Sekira, ki je ležala na tleh, je bila prav tako obarvana s krvjo.

»Kako? Kaj? Kdaj? Kaj se je zgodilo?« so bila vprašanja, ki jih je šepetaje oblikoval z ustnicami.

Hana, če je bila to res ona, je planila v jok. Liam jo je samo gledal, otrpnil je, ni vedel, kaj se je zgodilo, zakaj so njegove roke krvave, spraševal se je, zakaj ni bilo sklenjenega dogajanja in so se mu pred očmi vrteli le delčki, kot da je bil za večino dogodkov duševno odsoten. Hana se je v joku začela obračati okoli in je takoj opazil, da se ji po hrbtu razteza krvava zareza. Takšen rez bi lahko naredila sekira. Začel si je sestavljati zgodbo v glavi in slika je postajala jasna. Zavedanje, kaj se je zgodilo, je bil njegov veliki zaplet v sanjah, ki je povzročil, da se je zbudil iz te nočne more.

Zunaj je bila še tema, ko se je Liam ves prepoten zbudil v prazni postelji. Leje ni bilo zraven. Z roko je pobožal mesto, sedaj hladno, kjer je ona še tri noči nazaj spala. Pogledal je na digitalno uro na nočni omarici, ki je kazala 04:17. Ponovno iste sanje. Želel si jih je izbrisati iz podzavesti. Že tretjo noč zapored se je prebudil prepoten in sam. Prižgal je luč, ki mu je kakor bliskavica posvetila v oči. Nekaj časa je potreboval, da se je navadil na močno svetlobo, nato je z omarice vzel časopis, na katerem je kričal naslov: »Mati in hči čudežno izginili,« pod naslovom pa slika Leje in Hane.

Spet je začel prebirati prvo stran o prispevku s policije.

»Mož nas je pozno popoldne poklical, da sta izginili njegova žena in hči. Zjutraj so se odpravili na vsakdanji sprehod skozi gozd, ko je najprej izginila deklica. Zakonca sta se ločila in jo začela iskati, ko je izginila tudi mati. Mož ju je dolgo časa iskal, ko je našel samo krvavo sekiro sredi gozda. Takrat se je odločil, da pokliče na policijo. Enota se je odpravila in začela prečesavati gozd, a bilo je zaman. Še vedno smo brez sledi, kakor da bi ju gozd pogoltnil vase.«

Ostalo je pisalo o tem, da če je kdo kaj slišal, vidil, naj sporoči na policijo.

Nasmehnil se je sam pri sebi, saj se mu je vse zdelo zelo patetično. Zamižal je in si še enkrat v spomin priklical njune krike. »Nihče ne bo izvedel, kaj sem naredil,« je rekel. Toplo se je oblekel in se odpravil ven. »Trupel ni več, samo še oblačil se je treba znebiti.«