Piše: Matej Krajnc
Litera, 2022
Pričujoča knjiga je podnaslovljena “Pripoved v trinajstih podobah”, lahko pa jo beremo kot roman v trinajstih zgodbah, ker struktura to omogoča, sploh zaključek, kjer se v prvi osebi pojavi pravi protagonist knjige in spregovori (morda) začudenemu bralcu (pa ne bi smel biti). Na videz vsakdanje zgodbe se že sproti tkejo v nekolikanj drugačno celoto; seveda jih lahko beremo tudi ločeno, a s tem zamujamo priložnost, ki nam jo avtor ponuja. Trenutek avtorefleksije ne bo škodil in potem tudi razmislek o tem, kje in kako pravzaprav živimo iz dneva v dan, kako je z našim dojemanjem stvarnosti, čemu nas lajež psa tako zmoti, da ne slišimo drugih laježev. Pa pojdimo od zadaj, ne od Homerja … Po že omenjenem zaključnem monologu (če kdo na tej točki pogreša še monolog kužkovega lastnika, naj mu bo oproščeno) je tu zgodbica o strimanju, v njej je vse, kot mora biti: onaniranje, gandža, izpiti, toliko želena sprostitev, ki pa se kljub stimulaciji nekako ne izvrši na tak način … študentski vsakdan, boste pomislili … seveda, absolutno, kaj pa drugega … kajne? A potem dogodek, ki ga je seveda treba prenest milijonom … vsaj tisočim … no ja … “V življenju je beda. Prav nobene zgodbe.” Zanimiva ugotovitev po vsem, kar se je poprej odvrtelo pred očmi protagonista, a dovolj tipično za sodobno razmišljanje.
Mentalitetni meandri se dogajajo še naprej v vseh drugih zgodbah in najbrž dosežejo vrhunec v na videz banalni, a v resnici nadvse pretresljivi Moja mamica je najboljša mamica svinja na svetu, kjer se dandanašnjik razstre v vsej svoji gloriji, v veličastnosti tragedije družbe, ki veselo ustvarja “mamice svinje” in njihove prisesane otročičke. Še ena osrednja zgodba: Izpoved. Pa gasilec, ki ga srečamo v Vsaj malo resnice. Trgovina. Vmes ves čas profesor/učitelj in njegov pes, ki čisto na začetku knjige docela ziritira upokojenega poštarja. S tem se pravzaprav vse začne. Zgodbe so tudi naslovljene tako, da se berejo kot seznam “ključnih točk”, na katerih dandanes visi t. i. civilizacija. In če pomislimo, da so nekoč pobijali staroselce, če se niso hoteli prikloniti “znanju” in “vedenju” zahodnega sveta. Möderndorfer vse te mentalitetne meandre opisuje z občasno sardoničnostjo, sicer pa s suhim humorjem, ki je za učinkovito satiro pravzaprav nujen. Pravzaprav je res tudi, da se nam, ko prebiramo monolog hiše, zdi prav, da bi uboga škatla iz sebe izvrgla vse te semi-fetuse in pustila samo psa, da bi “lajal vso noč”, poštar gor ali dol.
Nič kaj ne kaže, da bi se brezna človeškega dostojanstva začela prazniti; nasprotno, napovedi, ki prihajajo, niso preveč vzpodbudne. Živimo v znanstvenofantastični nanizanki, ki jo Netflix predvaja ne glede na to, ali plačamo naročnino ali ne. In epiteton “znanstvenofantastičnosti” najbrž ni pravi. To ni ne znanost ne fantastika, je stvarnost, ki je pogojena s tem, kar sami dovolimo. Dovolili smo preveč in še dovoljujemo. Ker smo vodljivi in ker se udobju, pa naj ga bo še tako malo, nismo pripravljeni odreči niti za ceno lastnih življenj. Dolgoročno ne razmišljamo več. In zato je še najmanjši problem kužek, ki nareka. Naj. Že ve, zakaj laja.