Piše: Matej Krajnc

Litera, 2021, izbor, prevodi in opombe Kristina Kočan

Ne bom se delal, da dobro poznam sodobno ameriško staroselsko književnost; v mojem precej pestrem obdobju študija na FF LJ nismo te literature niti omenili, morda zgolj to, da nam je tedanji predstojnik dejal, da pravi komparativist ne bere Karla Maya, Julesa Verna, Conana Doyla, Agathe Christie … mojih najljubših avtorjev in avtoric torej. Tudi o afriški književnosti denimo nismo govorili kaj dosti, od nas samih je bilo odvisno, kaj nas je zanimalo, in jaz sem bil že takrat precej usmerjen v zgodovino/teorijo verza, poezijo, ki se jo uglasblja in podobno, s čimer sem imel precej dela in precej težav na oddelku. Radovednost mi sicer ni dala miru in sem tudi v tujih virih ves čas iskal najrazličnejše “literature”, med svojimi sodelovanji z najrazličnejšimi založbami pa sem se skozi leta lahko seznanjal tudi s sodobnimi tokovi v literaturah, ki jim še vedno radi pravijo “eksotične”, ker je očitno treba napenjati epitetone vsepovprek, sem ter tja. V dandanašnjih časih, ugotavljamo, si “eksotičen” že, če ne zgrabiš takoj za medijske nitke vseh mogočih “novic”, okrog katerih se ustvarjajo milijarde vernikov in vernic. In ker znanost postaja religija, slepa vera pa aksiom, je vedno bolj zanimivo slediti uporniškim tokovom v literaturah, ki ponavadi izpričujejo, kako so preživeli nekateri narodi, ki na videz niso imeli šans. V roke mi je prišla tudi pričujoča antologija, ki jo je pripravila pesnica in prevajalka Kristina Kočan po letih raziskovanja, študiranja in prevajanja. Ob njej sem se spet spomnil na nekaj stvari iz preteklosti, ki se zdaj sicer slišijo morda banalno, so pa zaznamovale to in ono obdobje iz naših žitij. Hkrati so tudi povedne in nič kaj vesele.

Naša generacija (in tiste pred nami) niso imele mobilnih naprav, interneta in drugih gadgetov, ki zaznamujejo dandanašnji vsakdan odraščajoče populacije. Imeli smo stripe, knjige, plošče, kasete, kocke, radio in TV, zlasti pa domišljijo, ki je zgodbe iz teh medijev pretvarjala v igro. Iz kock smo gradili trdnjave, starši pa so nam iz Avstrije (ali pa iz obližnje veleblagovnice) nosili figurice. In smo se šli partizane in Nemce, kavboje in Indijance … z intenzivnim vedenjem in razumevanjem, kdo je na čigavi strani in kdo mora v boju zmagati, čeravno se v zgodovini in vedno zgodilo tako. Indijanci so boj za svojo zemljo izgubili, v spopadih tête à tête so bili šibkejši, in če Sekvoja ne bi bil tako bister, bi potegnili kratko tudi v drugih spopadih. Pravica je bila na njihovi strani, a pravica se v zgodovini ponavadi ukloni zakonu močnejšega in postane njegova pravica. Tako so ameriške staroselce pospravili v rezervate, lahko pa so se izobraževali in si naposled z znanjem in trudom priborili določen status v družbi tistih, ki so jim teptali dostojanstvo. Izročila pa so ostala; tega ne more izničiti noben škorenj rasizma in zatolcevanja. Podoba “Indijanca” je sicer v očeh povprečnega slehernika najbrž še vedno vkoreninjena v Karlu Mayu in vesternih, v literarni fikciji torej in v holivudizirani različici stvarnosti. Za nas, ki smo brali Bonellijeve stripe, pa so se določena spoznanja razvijala tudi na drugih ravneh; poleg izkrivljene podobe v vesternih smo poznali tudi romantizirano podobo junakov, ki se borijo za to, da Striček Sam, največji svetovni demokrat, kajne, ne bi prelamljal obljub, ki so bile zapisane v tej ali oni ustavi. “Pledge allegiance” je nekoč pomenilo – in, ne bodite naivni, pomeni še danes, ko gledamo, kako aktivno in na kak znan, zdavnaj preizkušen način se stric Sam ta hip ukvarja z Ukrajino – tudi z lastnim življenjem braniti “the American way”, “popolno svobodo” torej, kjer pa, kot se je hitro pokazalo, ni prav dosti prostora za “Injuns”, “črnuhe” in “Meksikance”. Kjer tudi ni prostora za samohranilke. Kjer ni prostora za skoraj ničesar drugega kot kapital pod pretvezo demokracije, ki jo je treba nujno izvažati in siliti drugim; če ne drugače, žrtvuješ za to toliko lastnega naroda, kolikor je pač treba, narod bo take poteze itak ponotranjil kot patriotske in jih nagrajeval.

Marsikdo se lahko posmehuje, kakor se hoče, a ob branju (denimo) Zagorja ali Texa Willerja je moja generacija spoznavala, da železnica v ZDA ni prišla kar tako, po suhem: da je “sodobna zahodna civilizacija” nastajala na račun podlosti kapitala, pogodb, ki so se ves čas kršile, na račun krvavih obračunov s tistimi, ki bi jim morali prisluhniti. “V imenu boga in domovine”. Ko gledamo, kaj se dogaja danes, da še vedno nismo prišli nikamor, da so vojne še vedno bolj donosen “dogovor” kot dejanski mirni sporazumi (pa pustimo zdaj medijske demonizacije vpletenih strani, vojne kot digresije ipd.), se lahko zares vprašamo, kaj se dogaja z našim “človeškim faktorjem”. In prav ta faktor veje iz mnogih zgodb v pričujoči antologiji, zbirki literature, ki še vedno temelji na “zgodbi”, ki se ne pusti izničiti in uničiti in ki imenitno lovi zeitgeist. Zato tudi izraz “survivance”, ki ga dr. Kimberly Blaeser razloži v uvodni besedi in je nekakšna rdeča nit vsega. V antologiji srečamo enaidvajset avtoric in avtorjev, rojenih med 1929 in 1986; paleta je torej široka in vsako avtorico/avtorja spoznamo tudi s kratkim opisom na koncu knjige. Podoba sodobne ameriške staroselske književnosti ob branju izpričuje izjemno pestrost in raznolikost slogov, načinov in pripobvednih struktur, od čisto kratkih do daljših zgodb. Opusov imamo prevedenih zelo malo, domala nič, zato je tale knjiga zelo dobro izhodišče za prihodnja prevajalska razmišljanja. In če še vedno zaplankano mislite, da boste brali o Manituju in da vas bo nagovoril avtor Puma, ki se plazi, ste na napačnem izhodišču. Pričujoča antologija takšna izhodišča odstranja iz mentalitete. Čas je, da končno začnemo razmišljati drugače.

Zastopani avtorice in avtorji: N. Scott Momaday, Maurice Kenny, Gerald Vizenor, Paula Gunn Allen, Beth Brant, Simon Ortiz, Janet Campbell Hale, Anna Lee Walters, Thomas King, Leslie Marmon Silko, Linda LeGarde Grover, Joy Harjo, LeAnne Howe, Louise Erdrich, Kimberly Blaeser, Elizabeth Woody, Sherman Alexie, Brandon Hobson, Kelli Jo Ford, Kali Fajardo-Austine in Tommy Orange.