Piše: Matej Krajnc

Učila, 2022

Veljala je za ledeno damo, a trdijo, da je bila vse prej kot to. Oliver bi dejal: rekli su mi ono, ča su znali … V družini, v kakršni je odraščala Grace Kelly, ni druge, kot da si nadeneš “masko frigidnosti”; oče, ki mu nikoli ni nič dovolj dobro, mama, ki … hja, ki na to pristaja … In potem drugi otroci, ki naj bi bili v vsem boljši. Ko je Grace dobila oskarja, je oče izjavil še poslednjo kapitalno neumnost. Nato se je poročila s knezom in postala kneginja. Njena družina pa je še vedno bila zgolj “Kellyjevi iz Phillyja”. Nekakšno zadoščenje je, čeravno ni rečeno, da je zares odtehtalo. Pustiti za seboj delo, ki ga res obožuješ, ker tako zahteva od tebe življenjski slog tvoje ljubezni … Kako romantično to zveni in kako romantična se je zdela ta poteza. A v življenju Grace Kelly je bilo zelo malo zares romantičnih trenutkov in gala poroka ni bil eden izmed njih, vsaj tako se zdi po toliko letih, tuhtanju in presojanju plusov in minusov.

Grace Kelly sem kot še skorajda docela negoden prvič gledal v filmu High Society (1956), njenem zadnjem; v njem je igrala s Crosbyjem, Sinatro in Armstrongom. Louisova faca, ko na začetku filma poje High Society Calypso, je neprecenljiva. Ne tako zelo pozneje sva film gledala z bratrancem in še pozneje sem ga nekolikokrat gledal v dvoje v različnih kontekstih, nekajkrat pa sam. Filmski opus Grace Kelly ni obsežen in njene filme v celoti pogledaš zelo hitro, niti eden od njih pa ni “hiter”, tudi omenjena Visoka družba ne, ki naj bi bila lahkotna glasbena komedija. Grace Kelly kot ledena dama? Morda, a ko gledate tisti prizor, ko se, ne povsem gotova, ali bi se poročila z novim ali bivšim možem, igra s papirnato ladjico pri bazenu in potem udari tisti flashback na srečne trenutke z bivšim, v njem pa pesem True Love, kjer tudi zapoje in to ne slabo … Vrhunec oslade, bi kdo rekel, a ko tisto ladjico poganja sem ter tje, je tudi vrhunec samote, antologijski filmski trenutek krhkosti, ki gledalca, dovzetnega za malce patetike ali pa ne, nikoli ne pusti hladnega. Tu so še seveda Mogambo, High Noon, Dial M For Murder, To Catch A Thief, Rear Window … Stari dobri Alfi, ki je Grace znal pripraviti do podajanja marsikaterih vsebin … Gary Cooper, ki odkoraka na dvoboj “nearin’ high noon”. In tu je leto 1947, odhod od doma, izpolnitev igralskih sanj, čeprav je družina proti. Hollywoodsko življenje, infatuacije, ljubezni … Nekaj časa subtilna lahkost bivanja … Nato pa prelomni trenutek odločitve: bo Gracia Patricia ali Gracie, ki se v trenutkih “slabosti” zna tudi prav dobro otkačiti …

Slišal sem že, da danes marsikdo težko gleda stare filme … Da nismo več navajeni nanje, ker niso tako hitri kot novodobno bliskanje po Netflixu. Da se vse prepočasi razvija, da je dolgočasno. Sam moram priznati, da zvečine težko gledam nove filme, ravno zaradi njihove bliskovitosti, efektov, paranoje. Prasketanje filmov noir še vedno težko menjam za “nove produkcije”. Prisrčnost in naivnost starih mjuziklov sta mi še vedno precej manj osladni kot sodobna digitalna sterilnost Lady Gaga in Bradleyja Cooperja, ki v primerjavi z Bingom, Louisom, Fredim, Genom, Judy in podobnimi izzvenita neznansko ponarejeno in dolgočasno. In ko Grace zapoje True Love, obdana z Bingovo žametnostjo, jima enostavno moraš verjeti. Ker nad njima res bdi tisti angel. In ker se na koncu poročita (spoiler!). In ker se, čisto na koncu, v resnici poroči tudi Grace.