Piše: Matej Krajnc

Kulturni center Maribor, 2022

Ko krik spregovori, ga to hkrati tudi utišinja. Tišina krika je veliko zgovornejša kot njegov hrup. “Ne bomo zalili večerov v samotne groteske, / ki drezajo v obilo, / prosto ljubijo svate.” V eni od začetnih pesmi Blagodejstvo Miran Rustja učinkovito definira svojo tišino krika, ki jo nato udejanja v liričnih izpraševanjih skozi vso knjigo. Pesmi se zdijo tihe, nekolikanj “skrite”, a so vse prej kot to; že v njihovi pojavnosti se skriva smisel naslova. Tišina krika je pesem, je izročilo, je zemlja. “Umil si bom obraz / v očiščenje zaznamkov / prisesanih na nerazumljeni pristan.” pravi v pesmi Čaščenje. “Zanesem se na spomin, / čigar dedič sem in matere sin.”

Tišina pa je lahko tudi klepetuljasta, lahko se izreka, a po svoje, kot zapiše v pesmi Klepetuljasta tišina nekje na sredini zbirke: “Kraj samotne hiše, / kot metulj pod slapom vode, / iz nasprotne shrambe / zibajoči val pljuskne v odtenek krvi.” In nato se takoj vpraša: “Čigava je greda cvetočih oltarjev, / kjer se mati pogrinja s solzami nemira?” (Kolobar). Ta pesem je tudi tista, iz katere vzame kratek odlomek za platnice. Nekakšen osrednji izrek, statement izročila in pesniške besede, ki se priklepeta skozi tišino krika. Priklopi se ji dvojina, ki prav tako konsistentno teče skozi zbirko: “Zatorej, da morava. / Danes sva skrivnost.” (Pradavnina sedanjosti). In v pesmi Sončni veter ta dvojina postane eno z ontologijo: “Do nezavesti služimo obljubljeni mantri. / Nič drugače, kakor spokojno v pokojnost nad / dimenzije. / A sam sem te v mesečini objel, / da zore smer ne spremeni oblike.”

Ilustracije, ki učinkovito interdisciplinarno povezujejo in dopolnjujejo pesmi, je prispevala Mojca Gulič.