Piše: Tonja Jelen
Ljubljana: Buča, 2021
Književno delo Irene Cerar nosi naslov Potepuški okruški s podnaslovom Kako sem hodila po robu. Najprej bi bilo treba razmisliti, ali res gre za klasični turistični vodnik. Delo je namreč več kot suhoparno nizanje poti in izletniških točk, ki potekajo po slovenskih mejah, pri čemer imamo priložen zemljevid, slovarček z dvojezičnimi imeni in izjemne črno-bele fotografije. Gre za preplet lastnih razmislekov, kritičnih vpogledov v denimo vprašanja o manjšinah in veliko literarnega znanja.
Tako bi skupni imenovalec lahko bil potopisni dnevnik, saj nam avtorica poda svoje utrinke z raziskovanj na izletih v zadnjih sedmih letih, vse je bilo bolj ali manj opravljeno pred koronačasom. Čeprav na trenutke zmoti poudarjanje načrtnosti izletov z namenom pisanja, pa je vseeno mogoče razumeti ta načrt kot prikaz slovenskih točk, ki mejijo na obmejne države, skupaj z njihovo zgodovino, jezikovnim položajem in predvsem nesnovno dediščino, to sta predvsem slovanska mitologija in zgodovina. Presenetljivo je, kako avtorica spretno ubeseduje in prepleta lastna doživetja skupaj z literarnimi referencami, ki jih vnaša v kratke refleksije vsakega »potepa«, kot ga imenuje sama. Kljub t. i. okruškom pa so to vseeno bogati vpogledi, ki kljub krajšim zapisom, ponudijo tako informativno plat kot estetsko doživetje. Vse to je prepričljivo in privlačno – spoznamo bolj ali manj znane kraje, ki so na obrobjih geografske ločnice. Tako Irena Cerar ne zapade v patološko ločevanje in definiranje meja in nas skupaj s svojimi vodniki in skrbnicami za ohranjanje domače kulture skrbno vodi po teh poteh – ki so lahko tako tuje kot domače. Skratka meja je le odraz ločevanja. Tako nam prav ta vodnik postreže s spoznavanjem teh obmejnih točk, ki jih ni za spregledati, kaj šele pozabiti.
Še posebej prepričljivo pa je nizanje in analiziranje literarnih referenc in mestoma glasbenih. Gre za bogato zakladnico slovenskih legend, bajk in mitov. Posebno mesto je namenjeno ženskim likom, saj nam avtorica spretno podaja veliko pripovedi o močnih, inteligentnih ženskah, ki so krojile usodo drugim. Ženski liki so, na primer, čarovnice, svetnice, krivopete, najti je lepo Vido in kritično analizo pesmi o njej. Prav ta pronicljivost pa je opažena tudi v odnosu do lastnega pisanja in ustvarjanja ter nenehnega raziskovanja, ki ga dvoje, prej našteto, zahteva. Potepuški okruški so po štirih izjemno bogato preglednih in izčrpnih družinskih izletniških vodnikih veliko bolj osebni in manj faktografski in sistematični. V njih pa je najti vseeno veliko lucidnih uvidov in vpogledov v realno dogajanje in samo prizadevanje za ohranjanje slovenske besede, ki je lahko tudi narečna. Prav ti razmisleki, v katerih nam I. Cerar poda še veliko imen in priimkov posameznikov in posameznic, ki z zavzetostjo vztrajajo pri ohranjanju in skrbi za raznoliko slovenščino in njenega slovstva, dosežejo svoj namen, in sicer zelo prepričljivo.
Potepuški okruški so si s samo filozofijo in fizičnim izgledom knjige podobni z delom Henryja Davida Thoreauja Hoja, ki ga je v slovenščino prevedla Anja Radaljac. Obe deli nas nam namreč nagovarjata h gibanju, k razmerju med umom in telesom. Čeprav je v obravnavanem dnevniku mogoče premalo razmisleka o ekologiji, nam delo vseeno približa naravo kot tako – njeno lepoto in delovanje, kroženje. Vmes nam avtorica poda svoje doživetje, soočanje z lastno fizično bolečino in pa tudi zmogljivostjo. Ki ni popolna. Delo je tako tudi z vidika človekovega delovanja in lastnih omejitev odločni pokazatelj, da v svetu ni samo popolnost ali, po drugi strani, izgorelost. Je vmesnost – in skupnost.
Potepuški okruški so namreč nastali tudi zaradi skupnih doživetij, pohodov in raziskovanj, najsi gre za avtoričine družinske člane ali pa soustvarjalce knjige – to sta fotografa Sašo Kočevar in Janez Skok ter avtorica lucidnega spremnega zapisa Irena Štaudohar. Potopisni dnevnik in vodič je izjemno delo z vidika popotništva, literature, razmišljanj, poslušanja eden drugega. In da je ne nazadnje vse to prosec in ne samo mimobežna objava na družabnih omrežjih. So več kot okruški, zapiski s potepanj, saj imajo poleg vzdušja bogato sporočilnost. In namen takega dela je torej več kot dosežen.