Piše: Matej Krajnc

Litera, 2022

Well … bile so volitve in vsi upamo na najboljše, kajne? Če bi jih ne bilo, bi si upal kar staviti, da je tale roman Simone Klemenčič skorajda nehote tesnobni dokumentarec … pričevalec resnice o prihodnosti. A ker smo previdni, navkljub volitvam raje rečemo: upajmo, da roman Simone Klemenčič kljub vsemu skorajda nehote ni tesnobni dokumentarec … pričevalec o prihodnosti. Teorije zarot zadnjih let so se nekako druga za drugo izkazovale za pravilne, a dno seveda še ni doseženo, to nas še čaka, če bomo nekaterim svetovnim veljakom – imena poznamo – pustili, da nas vežejo v svoje načrte in vojne, ki so zdaj postale zvečine preusmerjevalke pozornosti s hudo kolateralno škodo. Da ne gre več toliko za merjenje jajc kot včasih, ampak, z izdatno pomočjo medijev, za fokusiranje pozornosti ljudstva na eno samo točko, za mastno služenje z orožjem in naravnimi bogastvi ter seveda za brezsramno kršenje človekovih pravic v imenu skupnega dobrega, bodisi zdravja bodisi česa drugega, že vemo. Ali vsaj mislimo, da vemo. Nekateri se še vedno samo smehljajo in pišmevuhovsko zamahujejo z rokami. Vsi drugi pa so bodisi teoretiki zarot, anticepilci, morilci in kaj vse smo še slišali celo ali zlasti iz ust intelektualcev, tudi znanstvenih ustanov, ki si tega nikakor ne bi smele privoščiti. A naš svet se vrti, če si al’ pa te ni, je svojčas pel vrli kantavtor. In vrti se tudi Karantanija, kjer je sprva na videz vse v redu in prav, nerodno je samo, ker je v deželi neke vrste ledena doba, ljudje pa niso vsi tako situirani, da bi se lahko kar vsevprek greli. Karantanija je del Krščanske zveze na čelu s Poljsko, v njej pa senator, ki bo morda nekoč tudi glava Zveze, saj je ambiciozen, priden in poslušen. Njegova družina je idealna: žena z madžarskimi/štajerskimi koreninami, ki je nekoč mislila s svojo glavo, bila (celo malce uporniška) študentka v prestolnici, potem pa je tam srečala ambicioznega gospoda in sta se ujela. Rdečelasa gospa, lepa, z zelenimi očmi, kot Julija, v romanu sicer ne objokana, a svojčas tudi, ker … No, gospod in gospa imata otroke, gospod ima tudi mamo, ki se priseli in začne s svojo cerkovno ordnungo. Gospa ima rastlinjak, tudi papagaje ima, eden prinese bolezen, pa pomislimo: ojej, a na srečo ta bolezen povozi drugo, hujšo, ki zadene Karantanijo: modra kuga pride in kosi, a tisti, ki jih je že poprej okužil papagaj, so imuni. Ljudje bežijo iz Zveze, a ne gre tako zlahka, pod kožo imajo čip, nadzorovani so in Avstralija, obljubljena dežela – kar je v luči nedavnega resničnega stanja še posebej zabavno – se z novimi šefi odloči, da beguncev iz Zveze ne bo sprejemala. Po ljubezenskih trikotnikovanjih se gospa odloči, da ima dovolj, pa vendar: lahko zbeži, lahko vse pusti in vzame s seboj otroke, hkrati pa naredi tisto Julijo za zares objokano? Odgovor tiči med platnicami. Tudi o tem, kakšno vlogo ima pri vsem tem Dejan. Dejan kdo? Ha. Odgovor tiči med platnicami.

Slog pisanja Simone Klemenčič je tekoč, žmohten in zlasti duhovit, dialogi spretno izpisani, roman pa zato lahko “pojeste” precej hitro. Vrag je v podrobnostih, h katerim se je treba vračati. Večkrat. Kar se seveda spodobi in je pravično. Občasno me je vsa reč spomnila na tisti Mustrov strip Skok v prihodnost, kjer so ljudje zaradi onesnaženosti zraka živeli pod zemljo, prestolnica v romanu Simone Klemenčič pa ni nič manj turobna in prebavljiva za življenje. Valuta v Karantaniji je talent, kar je duhovita svetopisemska referenca in teh v romanu kar mrgoli, takih in drugačnih. Resnično, resnično, povem vam, letos počasi začenjam spet dobivati upanje, da se bo sodobno domače romanopisje postavilo na noge; dobrih tekstov je vse več in izhajajo pri vidnih založbah, kar je razveseljivo. Udarimo kar naravnost: najboljši trije ta hip so vsi izšli pri dveh mariborskih založbah, kar je spet zelo zanimivo. Na mizi pa imamo še lep kupček knjig in leto še ni na polovici. Pričujoči roman je med nas pripeljal udarno romanopisno ime, ki ima kaj povedati in tega ne počne na prvo žogo, hkrati pa je roman napisan tako, da tudi nekolikanj širšega diapazona bralcev nič ne odbija. Četudi morda ne do(u)jamejo vseh žmohtnih drobcev in vrstic.

Srečno pot torej romanu, trkamo pa po lesu, kot to počne tudi Vlatko Stefanovski, da se zgodbica ne uresniči. Z ljudmi se da precej enostavno manipulirati, strah pa je še vedno osnova preživetja. Ali kako že? Smo pri vsem tem pozabili na ogledala? Ne, nismo.