Piše: Matej Krajnc
Bandini Records/Bandcamp, 2022
Sedmi (ali šesti, če odštejemo Antologijo) dolgometražnik Luke Gluvića utrjuje njegovo mesto na našem samospevskem parnasu; če sem to že kje zapisal, morda kdaj prej, zdaj to ne velja nič manj. Gluvić je, kot tudi že vemo, konsistenten avtor in umetnik in njegovih plošč se veselimo, ni nas strah, da bi kaj pokvaril in med pesmi zapekel kako banalijo – vse pesmi, ki jih objavi, stojijo točno tam, kjer morajo, mašil ni; ko poslušam novo ploščo, razmišljam tudi o poslanstvu. Moram reči, da me zadnja leta vedno manj zanimajo ustvarjalci, ki “pač delajo”, ker nimam več živcev in časa, saj se hitro sliši, komu je to delo tudi poslanstvo, komu pa ne. Gluvić je eden tistih, ki svojo stoičnost tudi živi in udejanja na drugih področjih, življenjski kompromisi so redki, tu pa tam nujni; mož sicer ni samotar, ki bi sam proti svetu zbadal mline na veter, je pa zelo načelen pri svoji glasbi, ki nastaja v zasebnih območjih navdiha, kjer ni prostora za pop postopke večletnega gnetenja ene same pesmi, ampak ima kaj povedati in to počne prepričljivo in učinkovito.
Njegova kombinacija folka, bluesa in countryja dopušča prostor tudi kakšnemu poklonu; s tega naslova na novi plošči najdemo denimo Nihče te ne pozna, ko si na dnu, imenitno samoironična pa je, ob drugih “resnejših” temah, Počakaj do pomladi, Bandini; njegov alter-ego je kot iz pesmi Blaza Foleyja, kot s kakšnega vesternovskega soundtracka, ki ga pojejo van Zandt, Cash in Tex Ritter, ne Frankie Laine. Uvodna pesem Satelit je rockersko udarna, njegova intimna beseda pa v harmoniji z izročilom tovrstnih pesmi iz bogatega arhiva “americane”, vendar nikoli klišejska: “Tvoje misli težke so kot kamni, / bi jih ne bral, / četudi bi to znal. / Vrzi jih čez breg, / naj se kotalijo, / Hemingwaya naj lovijo.” Tam nihče me ne pozna ima štimungo iz zgodnjega Waitsa z ustreznimi, v jazz ugledanimi akordi. “Dali so mi puško v roke, / me učili ubijati in psovati, / potem so me pustili praznega pred zaklenjenimi vrati. / Skril sem se v tvoje naročje, tam varen sem, tam sem doma, / tam sem srečen, da nihče me ne pozna.” Inštrumentalna podlaga s svojim minimalizmom tu pa tam dopušča tudi tolkala in surfersko-rockabillyjevske kitare (Moraš odpustiti), naslovnico pa je tokrat narisal mojster Martin Ramoveš in na njej evociral tako dylanovsko pozo s Freewheelin’ kot tudi lukethedrifterjevsko, s katero se glasba Luke Gluvića popolnoma naravno poistoveti. In ko slišite kratek Zaključek, vam mora biti vse jasno. Sicer je vse zaman … tega pa si glasba Luke Gluvića ne zasluži.