JANA HARTMAN KRAJNC – OBLETNICA MATURE

Piše: dr. Marija Švajncer

Slovenska pisateljica in pesnica Jana Hartman Krajnc je pri Kulturnem centru v Mariboru v Zbirki Frontier, Proza objavila spominsko prozo z naslovom Obletnica mature (2022). Opremila jo je s fotografijami iz osebnega arhiva, grafično zasnovo je opravil Peter Dobaj, oblikovanje, prelom in podobo naslovnice pa Romeo Štrakl.

Jana Hartman Krajnc ima obsežen opus, saj je doslej objavila že štiri pesniške zbirke, dve knjigi kratke pripovedne proze, sago o svoji matični družini v dveh knjigah, kar deset romanov in v soavtorstvu s sinom Jernejem Tomcem mladinski roman. Ukvarja se s publicističnim in lektorskim delom, vrh tega pa je tudi izvedenka za pripravo računalniških programov za sporočanje. Predstavitev njenega življenja in ustvarjanja je pred nedavnim, devetnajstega aprila 2022, v dnevniku Delo objavila publicistka Jasna Kontler Salamon.

Avtorica na začetku pravi, da je Ekonomsko srednjo šolo obiskovala v letih od 1958 do 1962. Spominja se šolskih let, sošolk in sošolcev ter obletnic mature. Protagonisti in protagonistke imajo izmišljena imena, profesorsko osebje pa je poimenovano s pravimi imeni in priimki. Pokloni se njihovemu spominu in se jim zahvali za vse, kar so ji dali. Tega pa ni bilo malo in je pomembno zaznamovalo njeno življenje. To, kar je doživljala sama, vtke v pripovedi različnih oseb, pesmi, govore in spominske zapise pa je napisalo njeno pero. Za spominsko prozo Obletnica mature jeJana Hartman Krajnc na razpisu MKC za roman na temo Znamenje časa v letu 2021 prejela četrto nagrado.

JANA HARTMAN KRAJNC – OBLETNICA MATURE, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 201, 2022

Pisateljica začne svojo pripoved z latinskim pregovorom, češ da se časi spreminjajo in mi z njimi. Več literarnih likov pripoveduje spomine na šolska leta in obletnice mature, izpovedujejo pa se tudi o bolj ali manj srečnem zasebnem življenju in zapletih v njem. Doživljanje skupne šolske preteklosti je podobno, kar precej je ponavljanja, vendar pa je poglavitno, da se videnja različnih dogodkov vendarle razlikujejo med seboj, tako kot so bili različni dijaki in dijakinje. V razredu, ki je skupaj prehodil štiri leta šolanja, so prevladovala dekleta, fantov je bilo samo šest. Pisateljica prikaže razvojni lok od skoraj še otroškega doživljanja do dozorevanja in zrelosti, pa vse do starosti. Vsako naslednje praznovanje obletnice mature prinese veliko sprememb. Staranje povzroča zdravstvene težave, covidna kriza popolnoma spremeni življenje, najbolj žalostno pa je, da ob vsakem naslednjem srečanju manjka kar nekaj sošolk ali sošolcev, saj je minevanje neizbežno – v prijateljsko družbo neusmiljeno poseže smrt.

Mladi so bili razboriti, domiselni in igrivi, kot so pač toliko stari ljudje skoraj vseh časov. Goljufali so pri šolskih nalogah, se slabo pripravili za pouk, klepetali in počeli še marsikaj drugega, vendar nikoli hudobnega, temveč samo nekoliko razposajenega. Radi so plesali, hodili na izlete in obiskovali različne dejavnosti, v tistem času pa so se nekateri od njih odpravili tudi v delovno brigado. Kjerkoli so bili, so se seveda tudi zaljubljali. Prav zgodba o prvem srečanju s čutnostjo je najbolj pretresljiva – pripoveduje jo Marlena. Komaj šestnajstletna se je v delovni brigadi zaljubila v fanta iz druge republike. Ko je potem doma ugotovila, da je noseča, je zapeljivi mladenič, ki je med nežnostjo in strastjo sadil rožice, izginil iz njenega življenja; še njegovega naslova ni imela. Vprašujem se, ali morebiti predsodki in zgražanje ob dekletovi nosečnosti pomenijo tipično slovensko odzivanje. Želim si, da ne bi bilo tako. Dekletova mati se je ob novici, da bo postala babica, razjezila, na vso moč vpila na nosečo hčerko, jo zmerjala z vlačugo in pribila, naj gre s pankrtom, kamor hoče. Mlado dekle je sprejelo materinstvo ali pa je bilo za drugačno odločitev že prepozno. Ko ji je bilo približno sedemnajst let, se je rodil zdrav fantek. Zatočišče ji je ponudila botra, razredničarka, bolj materinska kot Marlenina lastna mati in plemenita profesorica, pa si ni mogla kaj, da ne bi z njenim primerom drugih dijakinj poučila in opozorila, naj jih nikar ne zapelje ljubezen. »Premlade so, da bi si uničile življenje, kot sem si ga jaz,« pravi tedanja mlada mamica, zdaj že babica. (str. 136) Ali tako mislita obe, profesorica in Marlena? Mar rojstvo nenačrtovanega otroka v mladih letih res pomeni uničeno življenje? Ne morem se znebiti pomislekov in dvomim, da je tako. Najbrž bi bilo idealno, če bi se primerno starim ženskam rodili samo načrtovani otroci, idealno in popolno, morda pa tudi nekoliko dolgočasno. Če bi bilo tako, marsikoga od nas ne bi bilo na svetu. Zaradi nosečnosti Marlena ni več hodila v šolo, maturirala pa je šele čez tri leta po izobraževanju za odrasle. Glede tega moram pripomniti, da v mojih časih (od avtorice sem mlajša nekaj let) nosečnost dijakinj ni bila več ovira za nadaljevanje obiskovanja pouka. Neka noseča dijakinja iz višjega letnika je smela hodila v šolo, po porodu pa se je hitro vrnila v šolske klopi. Ravnatelj Ivan Rudolf in profesorski zbor na Prvi gimnaziji sta bila strpna do nenačrtovane nosečnosti in nadvse razumevajoča. Tradicija tolerantnosti do dijakinj in dijakov se je na tej šoli ohranila vse do danes. Ravnatelj Herman Pušnik in profesorski zbor kažeta veliko razumevanja za mlade ljudi, tudi za osebno stisko in nepredvidene dogodke. Med zgražanjem nad nenačrtovanimi nosečnostmi mladoletnic ali starih žensk in predsodki o tako rojenih otrocih na eni strani ter čedalje glasnejšimi zahtevami po prepovedi umetne prekinitve nosečnosti na različnih koncih sveta, tudi v domnevno naprednih deželah, pa je očitno neujemanje. Pa še to: fantek, ki se je rodil nenačrtovano, ni imel ob sebi biološkega očeta. Otroci padlih vojakov na obeh straneh vojne v Ukrajini bodo primorani zrasti brez očetov ali pa morda ob nadomestnih, močno zaznamovanih z nesmiselno vojno.

JANA HARTMAN KRAJNC – OBLETNICA MATURE, Kulturni center Maribor, zbirka Frontier 201, 2022

Jana Hartman Krajnc primerja življenje v času svoje mladosti in sedanje dogajanje. Včasih jo preveva nostalgija, hkrati pa gre v marsičem s časom naprej. Moderno tehnologijo obvlada z lahkoto in tudi sicer živi bogato življenje. Nekatere njene sošolke nekoliko moti obnova stare šole in spremembe, ki so nastale na njej, toda neizbežnost sprememb je omenjena že na začetku pisateljičine slogovno izbrušene, zanimive in tudi čustveno obarvane pripovedi. Spominska proza Obletnica mature bo pri bralnem občinstvu zagotovo naletela na ugoden odmev.

Fotografije iz avtoričinega osebnega arhiva pomenijo vzporedno zgodbo. Na njih so nasmejani obrazi in svetle oči, take, ki kažejo zaupanje v prihodnost. Čas prinese svoje, toda pomembno je ohranjati prijateljsko druženje in skupno oživljanje spominov.

Marija Švajncer

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.