Prameni las so se ji lepili na potno čelo in ustvarjali štrenaste kodre. Vsakih nekaj sekund ji je kanila v oko kaplja potu in se pekoče razlila preko spodnje veke. Hipnotično je zrla na platno in s palete dodajala nove barve, da bi dosegla željen odtenek. Roka se je avtomatično premikala in ob vsakem zamahu je čutila bolečino, ki se je začela spreminjati v odrevenelost. Za hip je prenehala z delom, se kritično zazrla v platno, podrgnila zapestje, potem pa znova začela mrzlično mešati in nanašati barve. Vendar so začele postajati vedno bolj neizrazite. Pomencala je oči in ugotovila, da ni kriv njen vid, ampak da je sonce tik pred zatonom. Sence so začele metati sive lise na platno.

Spomnila se je, da sta dogovorjena z Borisom, da bosta skupaj pripravila večerjo. Lazanjo. Ob misli na njuno prvo skupno večerjo ji je postalo vroče in lica so se ji rožnato obarvala. Še vedno je čutila njegove vroče poljube, ki jih je bila deležna med sekljanjem zelenjave, srkanjem caberneta in poslušanjem Shirley Bassey.

Ob misli na pol prazen hladilnik se je samo kislo nasmehnila.

”Bo že,” je rekla sama sebi in začela pospravljati tube z barvami.

Zaneseno je udarjal po tipkovnici. Nepričakovan navdih za nadaljevanje romana ga je prikoval ob računalnik in ga prisilil v večurno sedenje. Mučila ga je žeja, bolel ga je vrat, a ni hotel odnehati pred koncem poglavja. Bal se je, da bo takoj, ko bo vstal, izgubil nit, ki ga je vodila skozi zgodbo in povezovala posamezne delce med seboj. Kruljenje v želodcu ga je spomnilo, da sta se z Manjo dogovorila, da bosta skupaj spekla lazanjo. Nasmehnil se je ob misli, kako sta pekla prvič oblečena samo v predpasnike. Spomnil se je vsakega poljuba, dotika, vsake drobne intimnosti.

”Kje je že to,” je pomislil in hitel, da bi pravočasno končal.

V pečici je segrevala zamrznjeno lazanjo. Boris je počasi srkal pivo iz pločevinke.

”Ali potrebuješ pomoč?” je vprašal. Samo nemo je odkimala. Iz dnevne sobe se je slišalo monotono govorjenje voditeljice poročil.

”Spet teroristični napad,” je pripomnil, ”kaj na svetu ni dovolj bolezni in drugih tegob?”

Alarm na pečici je zapiskal. Manja je vzela iz nje steklen pekač z lazanjo in vanjo zapičila dvoje vilic. Boris je stopil do nje, jo pobožal po licu in vprašal: ”Kje si z mislimi?”

Pogledala ga je in se samo grenko nasmehnila.

Sedela sta vsak na svoji strani mize in jedla.

”Kako napreduje slika?”

”Bo. Gre. Počasi. Si dokončal poglavje?”

”Sem.”

”Boš dokončal do roka?”

”Kar dobro mi gre. Mislim, da bom.”

”Si razmišljal, kaj boš kupil Petru za rojstni dan?”

”Hudiča, pozabil sem na to. Kdaj že greva tja?”

”V soboto, le še dva dni imaš.”

”Bi ti nekaj kupila namesto mene?”

Strupeno ga je pogledala. Razumel je pomen in zato ni pripomnil več nič.

Iz stroja je jemala posode in jih podajala Borisu. Zlagal jih je v omarice in si tiho brundal. Veselil se je srečanja s prijatelji. Popili bodo pivo, pogledali tekmo in obujali spomine na študentska leta.

Manja je v mislih preletela urnik do konca tedna. Na tesno bo šlo, a se bo poskusila vsaj malo sprostiti v soboto ali nedeljo. Skušala bo skrajšati obisk pri Petru in Borisa navdušiti za pobeg v naravo. Morda bi pripravila piknik na odeji s sirom, cabernetom in Shirley Bassey?

Ležala sta v postelji, vsak na svoji strani. Poljubila sta se za lahko noč in obstala vsak v svojih mislih.

Na kuhinjski mizi so se sušili ostanki lazanje okoli katerih se je širil vonj po postanem pivu.