Piše: Matej Krajnc

Filmska industrija, zlasti ta, ki pripravlja biografske filme, v imenu dramatičnih učinkov in “toka filmske zgodbe” praviloma vedno kaj faktografskega spreminja in potvarja, da bolj sede v koncept. Sicer se mi zdi, da se to pri takih biografijah ne bi smelo dogajati, ker gledalci dobijo napačne informacije, a filmarjem te reči očitno niso najbolj pomembne, kot večkrat tudi ne časovno ustrezni inštrumenti ipd. Ko sem začel spremljati “hype” okrog najnovejše Elvisove sage, požegnane s strani družine, me je skrbelo dvoje: da se bo pri faktih zgodilo podobno kot pri proslulem Hoja po robu, kjer denimo Ring of Fire postavijo v čisto napačen časovni okvir, pa da bo glavni igralec spet “preveč igral” in iz Elvisa, kot se to praviloma zgodi, v imenu komercialnega appeala naredil neprepričljivo karikaturo. Prvi strah se je vsaj delno ostvaril, drugi pa ne: ogledal sem si veliko večino biografskih filmov, ki so nastali o Elvisu, pa moram odkrito priznati, da me je Butler najbolj prepričal ravno zato, ker ni pretiraval – Elvisove odrske manirizme je ujel v ravno pravi meri, da je subjekt (s pomočjo sodobnih filmskih prijemov) deloval neverjetno prepričljivo. Tudi Tom Hanks v vlogi Polkovnika (ki pravzaprav pripoveduje zgodbo) ni pretiran. Kar zadeva časovne okvire, se Graceland kdo ve čemu znajde že v letu 1956, čeprav ga je Elvis kupil leto pozneje, pesmi I’m Coming Home, Fever in Are You Lonesome Tonight pa se tudi pojavijo precej prehitro, v Elvisovi izvedbi ni nobena iz petdesetih. Takisto pesmi Trouble Elvis ni zapel leta 1956 na tistem zloglasnem “policijskem” nastopu, pač pa šele 1958 v filmu King Creole. To velja tudi za Crawfish. Če se potrudim, sicer najdem nekakšen argument, zakaj se Trouble pojavi dve leti prezgodaj (Elvis je imel težave z establishmentom, bil je trn v peti dušebrižnikom), čeprav po drugi strani spet ne zdrži. V Elvisovi diskografiji bi se dalo najti poljubno drugo časovno ustrezno pesem za vsak omenjeni prizor, a ustvarjalci so gotovo imeli svoje razloge za tovrstna mešanja. Take svobodne umestitve v imenu umetnosti sicer zmedejo bolj pozornega gledalca, ki gre preverjat dejstva. Kako je zdaj? Ima prav plošča ali scenarist?

Če pozabimo na teh nekaj malenkosti, je film učinkovit. Drugačen od povprečne Elvisove biografije, ki zvečine povzema klišeje in/ali karikira. Butlerjev Elvis je “izdelan” z velikim spoštovanjem; vse te gibe smo že stokrat videli, poznamo jih, a kljub temu ne dajejo občutka klišejskosti, zdi se, da je Butler eden od redkih (če ne celo edini), čigar Elvis skoči z zaslona prepričljivo, spoštljivo in resno. Ne gre nam na bruhanje ob vegaških prizorih, ne obračamo oči ob Elvisu iz leta 1956. Vse skupaj je dobro narejeno, zlasti tam, kjer se “prelivata” pravi in Butlerjev Elvis, kar dá filmu še nekaj dodatnega ugleda. Tudi glas so “zblendali”; medtem ko je zgodnji Elvis zvečine vokalno Butlerjev, se pozneje srečujeta oba s poudarkom na “pravem”. Film pa se zaustavi ob vseh družbeno pomembnih dogodkih: v petdesetih kratko in jedrnato predstavi konzervativno “demokratično” Ameriko, “dom svobodnih”, s segregacijo in vsem, kar sodi zraven, Elvisa pa učinkovito umesti v ta čas in nazorno prikaže njegov ključen prispevek k spremembam v družbi. Prikaže tudi, kako ga “ukrotijo”; včasih so to sicer počeli z vojsko (ali z atentati), dandanes s pandemijami, a princip je isti: želimo poslušne ljudi. Umaknjen je edino tisti del, ki bi konec šestdesetih Elvisa veljal prikazati kot Nixonovega pristaša in zblojenca, ki je trdil, da je treba ustaviti Lennona in hipije. Škoda. Elvis se tako pokaže kot svetovnonazorno precej stoičen tip, kar pa nikakor ni bil: seveda ni bil rasist, a daleč od liberalca ali radikalca. Če prav pomislimo, tudi ni mogel biti. Bi pa bilo dobro, če bi film prikazal oba pola. Tistega mačističnega sicer mimogrede omenijo, ko se Elvis ločuje od Priscille, a zares mimogrede. V uri in pol pravzaprav niti ni časa, da bi se obešali na te stvari, saj je v približno dvajsetih letih bilo ogromno drugih dogodkov, na katere so se osredotočale nekatere druge biografije, ki pa so Elvisa praviloma vedno skarikirale, tudi v temnih odtenkih. Sem seveda sodi tudi odnos z materjo, ki ga film prikaže med vrsticami, kar je čisto okej, saj pogruntamo.

Film pravzaprav ni toliko Butlerjev kot Hanksov – starega prevaranta prikažejo v vsej glamurozni luči in kot pripovedovalec si lahko privošči tudi nekaj malega apologije: jasno je, da je Elvisa molzel do bridkih kosti in da je ta redkokdaj pokazal zobe, pa še, ko jih je, so mu jih hitro obrusili, drži pa tudi, da brez njegovih pogajalskih veščin Elvis ne bi dosegel vseh komercialnih višin, ki so mu bile dane (čeprav je zdaj spet druga stvar, ne bi-li to bilo bolje za njegovo glasbo, zlasti v šestdesetih). Nekaj dejstev drži: Elvis je bil svoj največji sovražnik, s Polkovnikom ali brez njega, okrog sebe ni imel kompetentnih ljudi (družina je že v redu, a Vernon ni bil noben finančnik, memphiška mafija pa tudi ne), enako zavzeto je bežal pred samoto kot se je zatekal vanjo in … Hja, stari Parker je bil dober ocenjevalec značajev, točno je vedel, kako prijeti svojega zlatega dečka, tudi če se mu je izmuznil.

Moderne interference, ki se večkrat prikradejo v film (sodobni ritmi ipd.), nikakor niso slaba ideja. Tudi občasni dokumentarni vstavki ne in ko na koncu pri Unchained Melody iz Butlerja naenkrat nastane pravi Elvis, je učinek prav pretresljiv. Brez Elvisa, in tega se premalo zavedamo, bi družba petdesetih progresirala precej počasneje (si predstavljate, da bi bil Pat Boone edina izbira?), kar lahko trdimo tudi za šestdeseta in Beatle. A Lennon sam je dejal: pred Elvisom ni bilo nikogar. No ja, bili so Armstrong, Bing, Sinatra, vsi velike zvezde, morda sicer še najbolj Johnnie Ray, a nihče s tolikim vplivom na celotno družbo in na njen razvoj. Nihče s tako mogočno prezenco. Carl Perkins je bil boljši avtor in kitarist, Jerry Lee Lewis bolj vsestranski izvajalec, Buddy Holly in Eddie Cochran spet nekaj drugega, a brez tistega dne, ko se je Elvis pojavil v TV-oddaji Tommyja Dorseyja, pa na Berlu in Sullivanu, ne bi bilo sodobne družbe, kot jo poznamo dandanes. Z vsemi protislovji vred. Elvis jih je bil poln.

Film bo bržčas, vsaj dokler se ne najde še en Baz Luhrmann, obdržal status definitivne Elvisove biografije. Zadržki so, priporočila pa tudi. Oglejte si film in potuhtajte še sami. Mimogrede: kdo za vraga je izbiral gospoda, ki sta igrala Hanka Snowa in Fatsa Domina (menda ne taisti, ki je odlično izbral B. B. Kinga in Little Richarda)???