Piše: Matej Krajnc

Reprise/WB, 2022

Če se spomnite albuma Are You Passionate? iz 2002 – Neil Young je na njem sodeloval z Bookerjem T.-jem, odzivi pa niso bili bogve kaj … tudi sam sem takrat menil, da gre za dolgočasen in razvlečen album, čeprav mi je pozneje prirasel k ušesom in čeprav se je šušljalo o zanimivejši genezi; Neil je večino pesmi z njega najprej posnel 2001 s svojimi Konji, potem pa se je odločil, da te izvedbe da v predal in vse skupaj ponovi … z več pesmimi, nekolikanj spremenjenimi naslovi in aranžmaji. Zdaj se je odločil, da je vendarle treba pokazati tudi izvirno plat te medalje in sedem pesmi z izvirnih snemanj je na voljo na dvojnem vinilu. Kritika je novi/stari podobi nekolikanj bolj naklonjena, čeprav Konje še vedno označuje s “prvinski”, “neobtesani” in podobno, hkrati pa v isti sapi izreka, da se pesmim obleka neobtesanosti nekolikanj bolje poda. Crazy Horse so namreč mojstri “neposrednega” igranja, brez olepšav, brez velikih produkcijskih korakov … kar je ponavadi Youngovi muziki koristilo; njegovi najboljši, najbolj iskreni albumi so namreč prav taki … kitaro v ojačevalec in gremo.

Pesmi na albumu niso prav kratke, so pa vredne pozornosti, posebej zaključna trinajstminutna Boom Boom Boom. Morda vzemite v roke Are You Passionate? in se popeljite na komparativistični izlet; lahko bi si ga privoščili kar takoj, pa si ga ne bomo, ker nam ni do dolgih govorov in (raz)tolmače(va)nj – Toast je album, ki se ga spodobi poslušati z dvema albumoma, šele takrat dobi vsa reč širše razsežnosti. Če pa ga poslušate brez spremstva iz leta 2002, tudi ne bo nič narobe; pesmi so neposredne in ponekod robate, kar je sijajno. Čemu, to vemo pristaši Youngovega opusa. Nekateri pravijo, da je ta plošča zgolj za take. Jaz trdim nasprotno.