Piše: Matej Krajnc
Kulturni center Maribor, 2022
Pred kratkim sem si znova privoščil dneve jazza; svojčas sem si jih večkrat, zdaj pa to počnem zlasti ob koncih tedna, če je seveda mir in spokoj. Začel sem na začetku, z Armstrongovimi posnetki iz dvajsetih in končal pri Elli in Countu v šestdesetih. Vmes Dinah Washington, Miles, Sarah Vaughan, Coltrane (šta bi rekao?), Duke, Fatha, Peggy Lee in Lady Day. Bolj ali manj standardna izbira in potem sem sedel in še enkrat prebral pričujočo zbirko, ki pritegne že zaradi minimalistične naslovnice. In ker avtorja poznamo zlast po humornih/satiričnih tekstih, je zanimivo pokukati tudi na drugo stran.
Avtor že kar na začetku definira svoje izhodišče: jazz / je za dež / in blues / za večere. Kratek, a slikovit opis, s katerim lahko popotujemo: Paris when it sizzles ali pa New York, Chicago … nato pa spet Chicago in New York, zlasti Harlem ali Queens, pa nazaj domov v nekdanjega Gajota ali Satchma in spet skok onkraj v Bournemoth na pier. Takole se pač dogaja, kaj morem. Premisa je dovolj resnična, stavi pa na to, kdaj nam katera zvrst res ugaja, kakšne okoliščine morajo biti; ko dežuje, slišimo zraven Birda, Preza ali Day, ko se stemni, sedimo z Lightninom Hopkinsom ali Muddyjem Watersom, kdo morda tudi z Georgia Tomom ali Texasom Alexandrom. Vid Kmetič sedi s svojo intimno vizijo sveta, zdaj naslovljeno, zdaj ne, ako ne, praviloma krajšo … zaveži me / okoli svojih bokov / in se ogrni z mano / čez ramena. Po eni strani neposredni, po drugi univerzalni verzi; ko nas/jo/ga Kmetič pobara kateri danes / je tvoj / najljubši dan? to ni zgolj nagovor, ki (vsaj zdi se tako) zelo premišljeno tiči umeščen na sredino knjige, pač pa univerzalno retorično vprašanje, statement, ki, nenaslovljen, prekinja sicer naslovljene in nekolikanj daljše (četudi s kratkimi verzi, zdaj rimanimi, zdaj ne), s katerimi nagovarja drugo osebo, ki nosi na sebi romantično/intimno konotacijo. Kot se za blues spodobi, ima knjižica tudi angažirane trenutke, denimo v pesmi Dan zmage, kjer beremo: lovoriko za zmagovalca / izgubljenega / časa. In Dan republike, ki ima, kot prejšnji že omenjeni praznik, nastavek spomina, a iz njega slišimo še vse kaj drugega … Morda blues, kot namiguje naslov knjižice in s katerim se knjižica tudi zaključi? Takole: še vedno vem / po čem je imel / okus / tvoj blues. Lady sings the blues torej? In časi, ki jih ni več, se jih je nujno treba spominjati? Treba jih je zlasti spoštovati, kot dež in kot temo. In kot ljubezen, bližino in iskrenost, na katere naletimo v pričujoči zbirki. Ne zgolj kot v poeziji že davnaj izrabljene pojme, ampak kot izhodišča, ki jih avtor jemlje za svoje vobčenazorske smernice. In ne pozabite: ljubezen ima tudi platnice!