Piše: Matej Krajnc

Croatia Records, 2022

Leta 2019 so Bajaga in Instruktori (pozitivne geografije) praznovali 35 let delovanja; začelo se je leta 1984 v Kulušiću, a takrat bend še ni imel uradnega naziva. Plošča Pozitivna geografija se je prodajala precej bolje od pričakovanj, Bajaga naenkrat ni bil več ritem kitarist Riblje čorbe, na albumu Sa druge strane jastuka pa je leta 1985 prvič bilo zapisano tudi ime benda. Leta 2018 je Bajaga uspešno promoviral album U sali lom in jubilej benda je pomenil, da bo takšno ali drugačno promocijsko/jubilejno koncertiranje še trajalo … Na turneji U sali lom je nastal album U Puli lom, obletnica benda pa je zdaj zabeležena še na nosilcu zvoka – dvojnem albumu iz Sava centra, kjer so Bajaga in Instruktori nastopili nekolikanj drugače; orkestru, ki se je pridružil, je dirigiral Vojkan Borisavljević, na voljo je bil tudi zbor, vse skupaj pa je bilo nekako v duhu časa, zadnja leta je namreč precej v navadi, da znana glasbena imena nastopajo (ali snemajo) z orkestri, bodisi v živo bodisi jim tovrstne dodatke “priklopijo” v studiu, zlasti pri takih, ki fizično ne morejo več (Orbison, Elvis, Aretha).

Bend se je držal bolj ali manj standardnega repertoarja, ki ga poznamo z novejših turnej (mimogrede tudi z letošnje), dodali pa so nekatere pesmi, ki sodijo na tovrstno platformo, denimo Budenje ranog proleća; ta je kot ustvarjena za tovrstne dogodke. Prevelikega poseganja v zares skrite kotičke Bajaginega repertoarja ni bilo, seveda pa ni umanjkala (skoraj) nobena največja uspešnica (Plavi safir, Ti se ljubiš, Mali slonovi, Zažmuri, Ruski voz, Muzika na struju …) in tudi kakšna pesem s takrat še precej sveže plošče (Bilo bi lako, Može da te ubije grom). Instruktori so zdaj že zelo dolgo “inštitucija”, utečena mašina, ki ima svojega MCja (Žika) in kjer se tudi frontmen ne obira precej izdatno solirati na strata ali voxa (kar smo videli in slišali v Puli). Občinstvo takšno zavzetost in konsistenco rado nagrajuje in nedvomno je pričujoča plošča adekvaten in dobrodošel opomnik na jubilej enega največjih poprockovskih bendov z nekoč (in najbrž še dandanes) “naše” regije – 35 let je častitljiv jubilej, ki so ga Bajaga in Instruktori nasledili s studijskim albumom Ovaj svet se menja, čas pa teče in do štiridesetice je samo še dve leti. Ovaj svet se je med letoma 2019 in 22 precej spremenil, Bajaga pa je pred kratkim izdal nov komad, 21 vek, v katerem popisuje zelo čudno stoletje in nadgrajuje naslovno pesem z zadnjega albuma. “Nimamo še dovolj pesmi za novega,” je pred kratkim povedal, je pa ves čas na poti. Na naslovnici pričujočega dvojnega albuma so fantje svečani in zakmašni in spomnil sem se, asociacija pač, kakšen svečan občutek je bil na začetku devetdesetih, na začetku primeža vojne, ko je izšel EP Četiri godišnja doba. Nato smo ga poslušali solo in z bendom, med vojno, ko je precej nastopal sam, in po njej, ko je z Instruktori spet koncertiral po Balkanu. Prehodili so dolgo pot in život je še vedno nekad siv, a nekad žut …