Piše: Matej Krajnc

Šarm Peklenskega dvorišča ljubljanskih Križank je hud in Tomaž Domicelj je to sredo zvečer spet pokazal, kako funkcionirajo stol, kitara in mikrofon. Že sedmič je nastopil v akustični maniri, tokrat z gostjo, ki je te dni slavila na festivalu MMS v duetu z Aniko Horvat … že lani se je šušljalo, da se naveza Kovač-Domicelj zna zgoditi v nekolikanj daljši obliki. A preden je Tinkara prišla na oder, je Letnik 48 odbrenkal in odslajdal lep kupček pesmi s svojega ponarodelega repertoarja, pa se, kot na svojih akustikah rad počne, podajal na precej korenita popotovanja po opusu. Pesem dobrega človeka lahko v demo-obliki najdete na ponatisu albuma Ženska ženske ženski med “bonusi”, ne pa tudi Balade za Ivico (Percla), ki je nastala kot “haiku pred Deklevo”, kot je povedal protagonist. Ta je bila objavljena 2006 na plošči Zb(i)rka z Vrha. V uvodu k pesmi smo slišali tudi znamenito orgličarsko “kodo” iz Ivičine najbolj znane pesmi, ki jo je sicer napisal Đorđe Novković in se je potem sprehajala po Evropi z Nano Moskouri in Terezo. A stari Pjer tada više i nije bio Pjer, kot pove pesem. Duhovita in hkrati simpatična reminiscenca na opus enega pionirjev jugoslovanskega kantavtorstva, med katerimi je tudi Tomaž, nekoč označen kot protestni pevec, ker je pel Dylana, Donovana in protivojne pesmi. “Bil sem angažiran,” je povedal in zapel Kolk je mrtvih, pesem, ki jo je kot predzadnjo uvrstil na album Brez zavor leta 1985. Zapel je tudi Sočutja ni, ki je svežega datuma, saj vojne ne jenjajo, kot dober nasvet mentaliteti dandanašnjika pa Povej, kar misliš, ki stoji na čelu že omenjene plošče Brez zavor. Na odru Peklenskega dvorišča se je znašel tudi duh Bojana Adamiča, mojstra, ki je svojčas, v drugi polovici sedemdesetih, aranžiral in s štrajhi podložil pesem Kaj je (še) ljubezen (tista mala plošča z lectovim srcem), ob njem pa Dušan Jovanović, ki je konec šestdesetih (ne)posredno zakrivil nastanek zgoraj že omenjene Pesmi dobrega človeka. Za ljubljansko Dramo je nastala. “Zdaj smrt, al’ z mano v Dramo hiti,” je nekoč zapisal Ježek. Vemo, kako se je končalo. In ko je prišla na oder Tinkara Kovač, se še nikakor ni končalo: stol, kitara, mikrofon in flavta so se z uspešnicami obeh (Bil je tako prikupno zmeden, Veter z juga …) povezali v osrednji del večera, ki je trajal, kot običajno trajajo Tomaževi koncerti – izdatno. Nimamo vsega, imamo pa največ, je nekoč bil slogan njegove trgovine DOTS Records. Za koncerte pa velja: ne zaigramo vsega, zaigramo pa največ.

Ko so se nedolgo pred pričujočim koncertom srečali Muddy Waters, John Mayall, Ry Cooder, George Harrison in Tomaž Domicelj, je Muddy vprašal Tomaža: je res, da si pravkar izdal obsežno retrospektivo svojih peklensko-križarskih akustik? Res je, je dejal Tomaž. Dvojni cede je, izdala ga je ZKP, oblikoval ga je Igor Ribič, prisotna so vsa besedila, podpisani pod temle tekstom pa je spisal nekaj besed. Kot glasbeno zgodovino Tomaža Domicelja. Osrednja rdeča nit ostajajo sporočila. In kitara. Ki se je pokazala v nekaterih nadvse subtilnih odtenkih bottlenecka (Sanjava), pa tudi v najrazličnejših tehnikah, znanih iz folk in rockovske glasbe. Je Domicelj spezzacuori, kot se glasi ena največjih Tinkarinih uspešnic? Je osamljeni jezdec, ki se ustavi ob poti in trdi, da bo danes srečen dan, ker je tako začutil že zjutraj? Je popotnik z rokami, pribitimi na volan, ki pozdravlja ženo in deco, ker mora spet na pot? Je tisti, ki od Roberta Johnsona priigra dušo, ker ve, da se splača? Ali je tisti, ki pokaže zobe in zarenči: najmočnejši sem, ko sem potisnjen v kot? Vsa ta vprašanja bodo še rasla in se razvijala, ker Tomaž Domicelj še ni odbrenkal svoje poslednje akustike, s Tinkaro pa sta se prav imenitno ujela. Capodistria se je na koncu našla in B-dur je bil pravi. In ne bi si upal dvakrat trditi, da zadaj res ni stal mojster Adamič in prigovarjal snemalcem z Radia Slovenija (koncert je, kot običajno, napovedal Jane Weber): “Ujemite no tale trenutek tudi s koščkom reverba!” Sejm bil je živ in dvorišče polno.

Foto: MK