MIRAN RUSTJA – TIŠINA KRIKA

Miran Rustja, slovenski pesnik, pisatelj in skladatelj, je pri mariborskem Kulturnem centru v zbirki Frontier, Poezija objavil pesniško zbirko z naslovom Tišina krika (2022). Spremno besedo je napisala dr. Tanja Badalič, avtorica ilustracij je Mojca Gulič, pesnikovo fotografijo na zadnji platnici je posnel Jernej Skrt, grafično zasnovo pa je opravil Peter Dobaj.

Miran Rustja je v preteklosti napisal štiri pesniške zbirke, in sicer: Našel sem izgubljene spomine (1989), Veter pomladnih angelov (1998), Zvoki sonca (2001) in Ponovno domov (2012). Piše tudi kratko prozo in eseje, uveljavil se je kot uspešen zborovodja.

V novi pesniški zbirki je poezija Mirana Rustja vsebinsko precej enigmatična, sporočilno večplastna in izrazno privzdignjena. V bogati metaforiki pesnikuje o človekovem individualnem položaju, njegovi stiski in ogroženosti ter odtujenosti pesniškega subjekta in oddaljenosti od drugih ljudi. Ti ljudje so lahko sorodniki, mimoidoči in brezdomci ali tisti, ki jih je smrt že utrnila. Otroci simbolizirajo začetek poti, tipajoče iskanje in stopicanje v prihodnje dni. Pesnik niza izbrane in jezikovno prečiščene metafore, načrtno združuje pomensko nezdružljive besede, uporablja contradictio in adiecto (tak je že naslov pesniške zbirke) in piše tudi nesmiselne besede in besedne zveze, vse te domislice pa v njegovi pesniški pisavi učinkujejo prepričljivo in poetično razkošno. Pesniške podobe so nekaj posebnega in Rustja z njimi vedno znova dokazuje, kako izrazno bogat je slovenski jezik – z njim je mogoče izraziti skoraj vse.

V Rustjevi poeziji zasije tudi ljubezen. Moški se ženski samo približuje, prevzemata ga hrepenenje in upanje, želja po bližini se kdaj pa kdaj uresniči, vendar pa ima tudi ženska svoj svet, ki je v marsičem tako oddaljen, da je vanj težko vstopiti. Ko je že videti, da se ljubezenski odnos zgodi in se nakazujejo trenutki erotične potrditve, se iskalec ljubezni spet znajde na začetku vsega.

Ob robu melodije pleševa,

ko se snameva iz samote.

Do ljudi. (str. 50)

Poet je zazrt tudi v naravo, poosebi veter, nebo in gredice, naravni pojavi pa so pomensko tudi obrnjeni, dogajanje zunaj pesnika ni kdove kako prijazno, toda vseeno verjame, da do neke mere obvladuje sedanjost in celo prihodnost. Pravzaprav se zdi, kot da je prihodnost že tukaj, morda nekoliko polaščevalna, vendar prepoznavna tako v predstavah kot slutnjah. V nekoliko skrivnostne stihe se včasih naseli tudi svetopisemska simbolika, v tej naselitvi pa znane besede dobivajo nov pomen, manj vzvišen in svet.

Formalna posebnost poezije Mirana Rustja so rime, ki se porodijo nekje na sredi pesmi. Pesnik ohranja različno dolge kitice, njegovi verzi so svobodni in jezikovno prečiščeni. Nekatere metafore so tako razvejane in stopnjevane, da so že skoraj baročne v dobrem pomenu besede, na primer: sreča žalostnih trenutkov, sonce vzhajajoče sedanjosti, naslovnice našega imena, brzice svetle prihodnosti, žlahtna podoba tujega otroštva, opora neizprosnih misli, blaznost dozdevnega in tako dalje. Včasih se vzpnejo do nonsensa in iracionalne sporočilnosti, morda je tudi zaradi tega je Rustjeva poezija enigmatična. Med potapljanjem v umetnikov pesniški svet je lahko razvozlavanje pomena poseben estetski užitek. Kot celota je pesniška zbirka Tišina krika inovativna, povedno sveža in bralno vznemirljiva. Eksplicitno je navedeno naslednje filozofsko spoznanje:

… zaplavam v potoku do zadnje brvi.

Brvi, ki zareže v valove plamena,

v pesem svobode,

v dejanje namena.

V takšnem krču sprošča se ganljivo,

v vetru kaplje si zalivajo okove,

njemu danost je resnica davna,

danes ukradeni primer človeka,

odtujenega v večno slavo biti,

da tu ostanemo,

ker ni nam kam uiti. (str. 28)

Avtorica spremne besede dr. Tanja Badalič, literarna teoretičarka in pisateljica, pravi, da nas pesniška zbirka Tišina krika popelje v intimni svet prvoosebnega lirskega subjekta, »… ki ga prežema burno, nestabilno dogajanje sodobnega časa – časa, v katerem nič ni več samoumevno«. (str. 57) Bivanje v tem času je prepleteno z bolečim priznanjem odsotnosti in minljivosti. Dr. Tanja Badalič v naslovu zbirke prepozna besedno figuro oksimoron, v pesmih pa odkriva refleksijo o univerzalnih bivanjskih temah.

Ilustracije akademske slikarke Mojce Gulič so ustvarjene v realističnem slogu in pisani barvitosti. Likovne stvaritve lepo dopolnjujejo Rustjevo pesniško zbirko, odlikujejo pa se tudi s samostojno slikarsko govorico. Upodobljena je oddaljena pokrajina, taka, ki vzbuja nostalgijo; rože so pisane, regratove lučke ponujajo belino, v njihovi bližini je kačji pastir; na eni od slik se poraja slutnja nečesa nevarnega, mračnega in nepredvidljivega, barve na njej so temačne in zamolkle.

Pesniška zbirka Tišina krika vabi k branju tiste ljudi, ki jim je veliko do tega, da bi namesto krikov, ki jih povzroča sodobni kaotični svet, tišino zapolnili z lepoto, subtilnostjo in duhovnostjo.

Marija Švajncer