Piše: Matej Krajnc

Verve, 2022

Deset let je mimo, odkar se je Lovett na naslovnici albuma Release Me pustil zvezati sred ceste. S to duhovito gesto je napovedal (začasno) ločitev od glasbenih založb, dodal pa je še, da ne bo hitel – novo ploščo bo izdal, ko bo čas za to. Zadnja leta je precej posegal v zakladnico standardov, tako countryja kot jazza in bluesa, a Lovett nikoli ni bil klasični countryjevec, svojo glasbo je vedno barval z odtenki bluesa in bigbandovskega jazza, kar je dvigalo precej obrvi pri nekaterih countryjevskih puristih, ki so ga v osemdesetih, ko se je country glasba (spet) precej spogledovala s popom, želeli vzeti za svojega. A kot Dwight Yoakam in Steve Earle, ki sta tudi izdala prvenca v letu 1986, se Lyle ni pustil vkalupiti, šel je po svoje, odigral pa je tudi nekaj kultnih filmskih vlog. Svoje intimnejše, introvertirane plati je ponavadi kazal v folkovsko-countryjevskih baladah, medtem ko je v swingovskih preoblekah predočeval svoj humornejši ali družabnejši pol. Večkrat sta se oba tudi združevala ali menjala, rezultat pa so bili vselej opazni in zanimivi albumi, bodisi z avtorsko glasbo bodisi z glasbo drugih, denimo na dvojni plošči Step Inside This House, kjer je interpretiral pesmi svojih teksaških rojakov. Njegov značilni humor se je gibal od lahkotnejših dovtipov (She’s No Lady) do kompleksnejših, denimo Creeps Like Me, ki so imeli konkretno črne podtone. Na zadnjih albumih je Lovett svoje pesmi praviloma vselej kombiniral s priredbami in tako je tudi tokrat, med drugim slišimo dva jazzovska standarda, Straighten Up And Fly Right in Gee Baby, Ain’t I Good To You. Slišali smo ju že na kompilaciji Smile iz leta 2003. Osrednja pesem nove plošče je naslovna avtorska balada, slišimo nekakšno nadaljevanje pesmi Pantry z albuma Natural Forces (2009), ki jo naslovi Pants Are Overrated (pesem je bila tudi single) in v njej po dolgem času spet slišimo njegov swingovski pol v studiu. Countryjevske barve med drugimi zastopata avtorski baladi The Mocking Ones in The Queen Of Know, značilen lovettovski humor pa v pesmi On A Winter’s Morning zaključi ploščo. Še pred tem se oglasi porterjevska Are We Dancing, ki bi lahko služila kot filmska podlaga ali nekaj iz znamenite Ameriške Pesmarice. Lovett na tej točki morda ne bo več ustvarjal ponarodelih standardov (ali pač), a nova plošča je opomnik, da nam še želi spregovoriti, četudi na že preizkušen način in brez kakšnih zares prelomnih ali temeljnih sporočil. Naslovna pesem kljub temu sodi v nabor njegovih klasik in nedvomno bodo koncerti polni. Pristaši apelirajo, naj jih ne pusti več čakati deset let. Bomo videli, kako bo z agendo. Za zdaj kaže, da bo Lovett nov album lahko izdatno promoviral in imenitno bi bilo, če bi se oglasil tudi v naših koncih. Ne kaže sicer, da bi se, a navsezadnje imamo ploščo. V najslabšem primeru smo pokriti za naslednje desetletje.