”Ne, ne odpiraj vrat, poglej skozi naoknice,” je panično zakričala Katja in se stisnila v najtemnejši kot. Boštjan je v roki stiskal grebljico, ki jo je našel ob kaminu, se v borbeni drži postavil pred vrata in jih nameraval odpreti. V tistem trenutku se je v vhodna vrata ponovno vsula toča kamenja. Pogledal je skozi špranjo na naoknici, a videl ni ničesar.

Katja je čepela v kotu. Oblila jo je vročica, želodec se ji je od strahu stisnil na velikost suhe slive. Za vročico jo je začela tresti mrzlica in postajalo ji je čedalje bolj slabo. Vedela je, da koča nima telefona in da ni signala, da bi lahko v sili poklicala z mobilnim telefonom.

”Mislim, da si je dala duška vaška mladež. Verjetno so opazili na dovozu avto, pa se jim je zdelo zabavno, da strašijo naokrog.”

Stopil je do Katje, jo stisnil v objem in jo posadil na kavč. Še vedno je drhtela od strahu. Objeta sta molče sedela.

”Odpraviva se v posteljo.”

”Verjetno nocoj ne bom zatisnila oči. Ko jih zaprem samo za trenutek, še vedno živo vidim kopico razmetanih stvari, ko so vlomili v našo hišo, medtem, ko smo bili na dopustu, strah, da so vlomilci še vedno v stanovanju in strah, da bodo poškodovali očeta, ki je hodil iz prostora v prostor. Sedi tukaj z menoj, prosim. Preveč se zavedam tega, da sva v koči sredi gozda in zelo daleč stran od prvega soseda.”

”Marko je v koči zelo pogosto in mi nikoli ni omenil, da bi kdo nagajal ali celo skušal vlomiti. Jutri bova šla na pohod okoli jezera, pa do vasi, morda bo kdo kaj vedel o nočnem strašenju.”

Katjo je vzel v naročje in jo ujčkal kakor majhnega otroka. Kmalu se ji je dihanje umirilo in čisto rahlo je zadremala. Kljub zaprtim oknom se je poletni hlad zavlekel v kočo in z obžalovanjem je pomislil, da bi bilo dobro, da bi po večerji zakurila. Pokril jo je z volneno odejo in…v vrata se je spet vsul rafal kamenja. Pograbil je grebljico in svetilko. V obupni jezi ga je izstrelilo s kavča skozi vrata, ne da bi pomislil na strah, na Katjo, na nevarnost.

”Barabe sakramenske, vam bom že dal vetra.”

Mahal je z grebljico in s svetilko naokoli. Ko je snop svetlobe usmeril proti tlom, sta sredi svetlega kroga sopihala dva…majhna ježka. Borbeno sta stala nasproti drug drugemu, spuščala sopihajoče glasove, s sprednjima nogama pa spodmikala grušč na dovozu, da je letel na vse strani. Pogledala sta osuplega Boštjana in pobegnila v gozd.

Noge ga več niso držale, zato je sedel na prag in zajel sapo, potem pa se začel smejati: ”Katja, saj ne boš verjela, kakšen junak sem, prestrašil sem kar dva vsiljivca.”