”Mater, Franca, stopi že!”

Glasno preklinjanje je zmotilo moj večerni ritual. Ob lepem vremenu sem vsak večer posedala na terasi skrita za zidano ograjo, opazovala večerno nebo in Pohorje, ki se je utapljalo v temini prihajajoče noči.

”Hudiča, kaj si pozabo hodit?”

”Zapri klun, baba, če ne…”

Radovedno sem stegnila vrat čez ograjo. Zagledala sem soseda Frančka, ki je prav v tistem trenutku kot deska telebnil na nos na sredino asfalta. Njegova Magdalena ga je začela pobirat, zraven pa preklinjala kot jesihar.

”Krava pijana, kaj ni zadosti, da se ga vsak dan nacediš v pajzli, kaj mi moraš delat sramoto še na obisku pri Tilki? Bog ve, kaj vse čveka okol. Njen Polda pravi, da je glih tričetrt življeja rasla na gobec. Nažeri se ga doma, pa se spravi v krpe, da te ne bo vido celi Maribor.”

V tretjem poskusu ji je uspelo, da je ostal na nogah.

”V nos sn butno, zlomo sn si ga.”

”Kaj me briga, prej bi mislo na to. Ne pa da se nalivaš, ko da nimaš podna.”

”Bla, bla, bla…če bi ti na goflo stopo, bi še kuj migala z njo.”

Privlekla sta se na svoje dvorišče in izginila za visoko ograjo.

”Dobro jutro, sosed. Joj, kaj pa se je vam zgodilo?”

Vzela sem časopis iz nabiralnika. Sosed Franc je odprl usta, ko je Magdalena privršala izza vogala kakor poletna nevihta.

”Ljubi, počakaj, da ti pomagam. Ja, veste, prijatelju je pomagal prekrivati streho, pa je dobil lato v nos. Še dobro, da ga ni vrglo s strehe. Enkrat bom še umrla od strahu. Sama dobrota ga je in…saj veste, soseda, dobrota je sirota. Pa še vse mišice si je pretegnil na strehi, da revček komaj hodi. Pridi, mišek, ti bom pomagala.”

Prijela ga je pod roko, da je prišepal do svojega avta. Potolčenega avta. Potolčenega, ker je bil tri večere nazaj preširok za odprtino njegovih garažnih vrat.

”Kaj pa se je zgodilo z vašim avtom, Franci?”

”Ja, povej, Franci, kakšne barabe vozijo po cesti!” je ponovno vskočila Magdalena.

Franci je odprl usta, Magdalena pa mu je nanje pritisnila sočen poljub.

”Neka pijana baraba je zadnjič butnila v njega. Rečem vam, pijanci pa imajo res srečo na svetu. Moj Franc spije eno samo pivo, pa ga takoj dobijo. Ja, od nečesa pa morajo naši politiki dobit svoje mastne plače.”

Nežno ga je pobožala po licu, ga še bolj nežno prestavila v avto in odpeljala.