Piše: Matej Krajnc

Učila, 2021

V nizu biografij pomembnih protagonistk sodobne družbe je zdaj pred nami knjiga o Audrey Hepburn. Kaj vemo o njej? Nekaj standardnih stvari, morda tu pa tam kak drobec iz življenjepisa, spomnili se bomo filma ali dveh, globlje pa bo najbrž že kar težko seči. Audrey Hepburn je v spominu povprečnega slehernika sicer postala pojem nekega časa in tedanje popularne kulture, a precej bolj zanimivo se je vprašati, kaj pomeni danes, ko je minilo že kar nekaj let, odkar je ni več, in ko si marsikak njen film lahko ogledate na različnih pretočnih platformah.

Svojstven odgovor na to vprašanje tiči tudi v pričujoči knjigi. Hitra dejstva povedo nekaj o otroštvu v Belgiji, kjer se je rodila, Angliji in na Nizozemskem, njenih baletnih treningih v Ansterdamu in Londonu in prvih igralskih dosežkih na odru in v filmu. Pa so prišle Rimske počitnice (1953), z njimi oskar, nato Sabrina (1954), Vojna in mir (1956) in Funny Face (1957), kjer je lahko tudi pela. Prišli so Zajtrk pri Tiffanyju (1961), Šarada (1963) in My Fair Lady (1964). Prišli so nekateri trilerji in nato bolj ali manj sestop s platna. Videli smo jo še s Seanom Conneryjem v proslulem Robinu (1976), a njene prioritete so bile drugje: želela je pomagati. In je pomagala, dolga leta, pravzaprav do konca življenja. Snela je filmsko obleko “Audrey Hepburn” in se posvetila zahtevnim humanitarnim projektom. Vmesna poglavja srečamo tudi v knjigi, ki s preprosto naracijo skuša razumeti, kakšne vrste “drive” je peljal Audrey skozi vse vrste ljubezni, od tiste v baletnih čeveljcev do filmskega platna, pa Jamesa Hansona, Mela Ferrerja in Andrea Dottija. In seveda živali, s katerimi jo vidimo v nekaterih poznejših oddajah n dokumentarcih.

Moje seznanjanje z Audreyjinim filmskim delom je šlo kar nekako po kronologiji, od Rimskih počitnic naprej. Ker sem velik pristaš opusa Freda Astairea, je Funny Face nekje visoko pri vrhu njenih zame najljubših vlog. Ker velja podobno za Caryja Granta, bi kaj takega pričakoval tudi za Šarado, a mi je dosti ljubši film Zajtrk pri Tiffanyju, točneje prizor z Moonriver. Doma smo že od pamtiveka imeli ploščo z izvedbo Louisa Amstronga, pa me je njegova Moonriver spremljala skoz večji del najbolj zgodnje mladosti. Pri Audrey me je pritegnila zlasti njena minimalistična izvedba s tihim, a hkrati prezenčnim vokalom; in tudi kitarskih akordov ne prijema kar na slepo, kot se to rado dogaja na filmskem platnu. Njena izvedba Moonriver je obveljala za definitivno in niti Satchmo ni mogel kaj dosti storiti. Ikonična podoba dekleta na okenski polici? Na tistem balkončku? Z mačkonom, ki je in ga ni, kot južni otok … Precej razmišljanja za osnovnošolca. In celo dandanes precej razmišljanja za 40+ letnika, ki se vedno znova tako ali drugače vrača k izbranim poglavjem popularne kulture.

Zaljubljena v Williama Holdena in Humphreyja Bogarta? Hm, preberite si vendar knjigo, o tem je imela nekaj povedati. In poiščite tale odlomek: “Ljubi bog, Mel!” ji je ušlo. “Nisem samo Audrey Hepburn, hollywoodska zvezdnica, ki je vedno pripravljena na poziranje …” Kako se je nadaljevalo od tam, je ena zanimivejših plati pričujoče biografije.