Slovenska pesnica in slikarka Nevenka Miklič Perne je pri mariborskem Kulturnem centru v zbirki Frontier. Poezija objavila novo pesniško zbirko z naslovom Pogovor s stvarmi (2022). Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom Denis Golubič, avtorica slike na naslovnici in ilustracij je pesnica sama.

Nevenka Miklič Perne se je rodila v Mariboru, po izobrazbi je akademska slikarka. Slika, ilustrira ter piše poezijo in prozo. Doslej je izdala dve pesniški zbirki, za ciklus pesmi Travniki je leta 2018 dobila zlato priznanje.

Pesniško zbirko Pogovor s stvarmi bi bilo mogoče ovrednotiti kot liriko par excellence. Pesnica piše verze s filigransko natančnostjo, njena pesniška govorica je globoka, subtilna in pomensko razvejana. Svojo poezijo oblikuje kot nagovore, pobude, vprašanja in tudi filozofske odgovore. Na vprašanje, ali obstajata absolutno zlo in absolutno dobro, ni odgovora, marsikaj kaže le zunanjo podobo ali pa se porazgubi v spominu. Narava, ki vstopa v njene verze, je podrejena sporočilu. Avtorica občuti nežnost v stiku z živalskim in otroškim svetom, toda poglavitna je resnica o življenju. Le-to je vedno drugačno in hkrati vedno isto, polno nasekanih bolečin; pravzaprav nikoli ni bilo mišljeno, da bi se dalo živeti brez travm. Življenje je pisano, gre kar tako sem in tja, pogosto brez cilja, a treba bi si bilo prizadevati in izpolniti pričakovanja lastnega življenja do lastnega življenja,

se od zunaj pogledati

in si dovoliti

nekaj upanja

in nekaj poguma.

Pesničino orodje je tišina, z njo je povedala že skoraj vse. Po brezpotju bi se pomaknila tudi v nižje plasti svojega bitja, hkrati se prepričuje, da bi si morala zaupati. Včasih se je polasti žalost, vendar vseeno zmore obvladati svoje bivanje in najti smisel v neznatnih stvareh. Pogovarja se z njimi, marsičemu podeli poosebljeno podobo, personificira na primer stavbe in pravi, da le-te gledajo naša življenja, klet in podstrešje sta zanjo tiha bolnika, možgani iz naključij bistroumno ustvarijo gosto mrežo. Skrivnost pesnica vpraša, kako zmore, da se ne razkrije. Skrivnost se skrije v vesolju in odmeva po njem, zleze v polžjo hišico in poleti v medprostor zvezd. Misli iz zemlje stopijo na streho in se odrinejo, vetrovi so se postarali.

Smrt je šla mimo,

življenja pa kljub temu

ni bilo.

Zdi se, da je poginil svet. Videti je, kot da so se ljudje poskrili v votline in pojedli sami sebe.

Nevenka Miklič Perne se spomni besed, ki sta jih med študijem izrekla njena profesorica in profesor. Metka Krašovec je rekla: »Bodi ponižen pred sliko, ki jo slikaš.« Gustav Gnamuš pa je navrgel, da je za celoto včasih treba žrtvovati najboljši del. Te misli jo obletavajo, ko čisti korito in si pri tem govori, da je lepota v ponavljanju, učinek pa je viden na nasprotnem koncu planeta, a ga v resnici ne vidi. Pravi, da se umetnost rada izmika, vseeno pa jo išče vedno znova, tako kot išče Boga. Rada bi vedela, ali Bog ljubi drugače. Bi beseda Bog lahko pomenila koga drugega, nekoga, ki sanja naše sanje in smo ga zapustili?, se vpraša.

Nekatere pesmi so obarvane osebno. V ležečem tisku meni, da je ženska nespoštovana in neljubljena, toda hitro doda, da se je motila, saj je na dnu banje čep, voda, v kateri je umila otroka, pa je enako čista kot ženska sama. Omenja strah in skrivanje. Čim bolj se skriva, bolj jo vlečejo ven iz lukenj.

Do otroka občuti nežnost, živali odene v simboliko. Kačo odganja, mlade mucke v njej zbudijo lep spomin in pripomorejo, da velika tolažba pade nanjo. Ko svojega otroka spremlja v šolo, ob vhodu sreča samo sebe.

Obžalovanje je samoljubje,

strogo šepnem

plašnemu otroku,

ki še vedno

po vseh kotih,

išče sebe.

Pesmi so napisane v svobodnem verzu, pri večini avtorica ohranja ločila, nekatere piše brez njih, le piko ali vprašaj doda na koncu. Modrost, spoznanja ali prebliski, ki jih hoče posebej poudariti, so zapisani v ležečem tisku ali razprto. Metafor ni veliko. Tiste, ki se vendarle prikradejo v verze, pa so estetsko razkošne, na primer slepeče luči pričakovanj. Včasih se zablisne blaga ironija, na primer v pesmi Konec mladosti, ko poetinjo veter ujame na kolesu. Sliši, da jo pokličejo gospa, sama pa sploh ne ve, da je beseda namenjena njej, saj se tistega prelomnega dne med vožnjo s kolesom počuti drugače kot gospa, lahkotno, mladostno in igrivo. V naslednji pesmi naravnost pove, da bi v parku s skicirko v roki rada napisala lepo pesem. Pozneje mesi testo in si reče:

Kakšne fine pesmi

neki?

Samo

dolg,

neslišen

pogovor

s stvarmi.

Pesmi Nevenke Miklič Perne so lepe in bralno vabljive. Samo za hip jo prešine, češ da nikoli ne bo bolje, vse je že zapisano, pa vendar občuti obdobje razkošja trav in se v ustvarjanju stihov sprijazni s spoznanjem, da ne more rešiti sveta, lahko pa reši samo sebe. Razgleduje se naokrog in vidi, da so ljudje zmogli priti čez prepad, nekaj se je zgodilo z njimi. Pesnica ve, da je bila to Ljubezen. Samo sebe ima za privilegiranega človeka; na svetu, ki je utrujen od poslanstev, išče svoje lastno poslanstvo. Življenje in poezija na njem imata vsekakor smisel.

Marija Švajncer