Mojca Cemič, magistrica profesorica zgodovine in slovenščine, je pri mariborskem Kulturnem Centru v Zbirki Znanstvena monografija objavila knjigo z naslovom Občutljive teme 20. stoletja pri pouku zgodovine v gimnazijah (2022). Grafično zasnovo in oblikovanje naslovnice je pripravil Peter Dobaj, oblikovanja in preloma se je lotil Jurij Moličnik, povzetek v angleščino je prevedla Urška Žitnik, fotografijo na naslovnici je posnel Dariusz Staniszewski. Recenziji sta napisala red. prof. dr. Danijela Trškan in red. prof. dr. Božo Repe, oba z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Znanstvena monografija Občutljive teme 20. stoletja pri pouku zgodovine v gimnazijah je sestavljena iz dveh delov – teoretičnega in empiričnega. Avtorica skrbno povzema in navaja stališča različnih teoretikov, njen izvirni prispevek je strnjen v ugotovitvah, ki jih poda na osnovi spoznanj, pridobljenih v empirični raziskavi. Namen njene monografije je opozoriti na pomembnost obravnave občutljivih tem 20. stoletja pri pouku zgodovine v gimnazijah. Mlade bi bilo treba ozaveščati in jih poučiti o dogodkih in procesih, ki so se dogajali v preteklosti in puščali za seboj boleče posledice za ljudi, neposredno ali posredno vpletene v dogajanje. Predstavitev in podoba preteklosti morata biti čim bolj objektivni in multiperspektivni, spodbujali naj bi tudi kritičnost ter premagovali predsodke in stereotipe.

Mojca Cemič pojasni, katere teme bi bilo treba uvrstiti med občutljive, kaj pri obravnavi le-teh predpisuje gimnazijski učni načrt za zgodovino in kakšen naj bo alternativni pouk. Odloči se, da bo v besedilu za srednješolke, srednješolce, dijakinje in dijake uporabljala izraz učenci, za gimnazijske profesorice in profesorje pa učitelji; moška oblika naj bi, tako meni in tako so nekoč tudi zagotavljali, veljala za oba spola in bila nevtralna. Navadili smo se, da je danes (zaradi vidikov sociolingvistike, feminističnih pobud in prizadevanj za družbeno enakopravnost) drugače in je torej navajanje obeh spolov postalo že skoraj samoumevno. Za spremembe na tem področju si je v preteklosti veliko prizadeval nekdanji minister za šolstvo Slavko Gaber.

Mojca Cemič pravi, da si glede poznavanja in obravnave občutljivih tem niso enotni niti strokovnjaki.

Delijo jih vprašanja, ki se nanašajo na vzroke in posledice za določeno dogajanje, pa tudi

pomen: kaj se je zgodilo in zakaj, kdo je to sprožil in kdo je imel prav. (str. 7)

Raziskovalka povzame razvrstitev Roberta Stradlinga, češ da med obče teme nedvomno sodijo holokavst, etnično čiščenje, pogromi, vojni zločini, sodelovanje z okupacijskimi silami oziroma kolaboracija, kršitve sporazumov, državljanska vojna, deportacija, odnos do Romov, priseljenih delavcev in beguncev, vojaške zasedbe, kršitve človekovih pravic, versko preganjanje, spori med sektami, kolonializem in določanje meja. Milko Mikola doda še povojne poboje, Mišela Mavrič pa pravi, da se teme, ki so občutljive za slovenski prostor, nanašajo predvsem na narodnostna in verska vprašanja, ki so povezana s Cerkvijo kot institucijo (inkvizicija, reformacija in protireformacija, sežiganje čarovnic). Omeni tudi pravice žensk. Teme, ki so najbolj aktualne in tudi predmet številnih razprav in polemik, prikazujejo obdobje med drugo svetovno vojno in po njej. Polemiko bi lahko spodbudili že sami avtorji, ki jih Mojca Cemič povzema, saj se njihovi vrednostni vidiki razlikujejo med seboj; nekateri na primer pišejo o komunistični Jugoslaviji, drugi o socialistični, pa tudi pri pisanju o državljanski vojni ni opaziti enotnosti.

Učitelj, kot trdi Jelka Razpotnik, ne podaja le zgodovinskega znanja, temveč tudi vzgaja za življenje, oblikuje pozitivne življenjske vrednote in stališča ter spodbuja k sodelovanju v demokratični družbi, razvijanju pozitivne samopodobe in spoštovanju preteklosti. V spletnem viru s seminarja je navedeno, da se morajo učenci naučiti razlikovati med mnenji, dejstvi in stereotipi ter pridobiti zmožnost prepoznavanja več perspektiv, vzrokov in posledic za določeno zgodovinsko dogajanje. Učiteljev položaj zato nikakor ni lahek, saj si interpretacije polpretekle zgodovine niso enotne in se ves čas spreminjajo.

Avtorica se posebej zaustavi pri holokavstu in množičnih povojnih pobojih. Vse uporabljene pojme natančno definira in pri tem izhaja iz različnih del in s spletnih strani, največ iz knjige Wolfganga Benza z naslovom Holokavst. Pisanje o množičnih pobojih povzema iz knjige Boža Repeta Oris sodobne obče in slovenske zgodovine in intervjuja z Mitjem Ferencem.

Mojca Cemič se poglobi v učni načrt poučevanja zgodovine in ugotavlja naslednje:

Posebne obravnave občutljivih tem 20. stoletja pri pouku zgodovine v učnih načrtih v 90.

letih ni bilo zaznati, čeprav je od konca druge svetovne vojne minilo že več kot pol stoletja.

(str. 23)

Ne gre pa prezreti priporočila, da mora biti pouk zgodovine usmerjen k spodbujanju tolerance, medkulturnemu dialogu in multiperspektivni obravnavi pomembnih zgodovinskih pojavov in procesov. Glede učbenikov navede trditev Tila Rozmana, naj šolska zgodovina pri učencih oblikuje pozitiven odnos do domovine, države in oblasti, pri tem pa se poraja vprašanje, ali so informacije v učbenikih rezultat znanstvenih spoznanj ali pa gre za ideološko strukturo.

Avtorica poda didaktično-metodično zasnovo učnih ur z občutljivimi temami 20. stoletja in se pri tem med drugim vrača v leto 1968, čas, ko je Mavricij Zgonik napisal knjigo Zgodovina v sodobni šoli in v njej pripisal pomen aktivni vlogi učencev. Za večjo nazornost sta dodana intervjuja s pisateljem Borisom Pahorjem in izgnanko v Nemčijo Martino Udvanc – Pevec.

V empiričnem delu Mojca Cemič opredeli raziskavo, navede njen namen, raziskovalna vprašanja, hipoteze, metodologijo in ugotovitve. Na spletni vprašalnik je odgovorilo štiriindvajset učiteljev, iz Maribora samo eden. Vzorec je po njenem mnenju premajhen, da bi bilo mogoče rezultate posploševati na vse učitelje zgodovine, zato se pridobljeni podatki nanašajo le na izbrani vzorec. Noben anketiranec ni navedel, da se z občutljivimi temami 20. stoletja ne ukvarja. Mnogo jih je odgovorilo, da največ pozornosti namenjajo naslednjim temam: okrutnost nacizma in fašizma, sodelovanje z okupacijskimi silami, holokavst in genocid ter množični povojni poboji na Slovenskem. Učenci za vse to kažejo dovolj zanimanja, le peščica se jih noče otresti stereotipov in predsodkov, ki so se jih navzeli v domačem okolju. Nekateri učitelji menijo, da je sintagma občutljive teme umetno ustvarjena in nepotrebna; te teme danes obremenjujejo javnost in so pogosto zlorabljene v politične in osebne namene.

Avtorica sklene svojo tehtno in poglobljeno znanstveno monografijo z besedami:

Občutljive teme 20. stoletja so pomembne tudi z vzgojnega vidika. Učenci se učijo empatije

in strpnosti do sočloveka, različnih religij, kultur in drugače mislečih. Učijo se tudi spoštovati

človekove pravice in obsoditi njihove kršitve, opuščati predsodke in stereotipe ter krepiti

nacionalno zavest. Teme, ki so občutljive, so močno zaznamovale in pretresle zgodovino,

zato je potrebno o tem spregovoriti tudi v razredu, da bodo mladi ljudje lažje razumeli ne

samo preteklost, ampak tudi sedanjost. (str. 150)

Recenzentka red. prof. dr. Danijela Trškan znanstveno monografijo ovrednoti kot pomemben prispevek k didaktiki zgodovine, recenzent red. prof. dr. Božo Repe, pisec tehtnih in odmevnih zgodovinskih knjig, med drugim pravi, da je obravnavanje tako imenovanih občutljivih tem pri pouku zgodovine kompleksno in zahtevno vprašanje. Ker v Sloveniji te literature skoraj ni, je monografija Mojce Cemič vsekakor dobrodošla

… in upamo lahko, da bo odprla širšo razpravo in še koga spodbudila k obravnavi teme tudi

v širšem zgodovinskem kontekstu in ne le pri primerih iz sodobne zgodovine. (str. 172)

Prepričan je, da z ustreznimi učnimi postopki lahko pouk zgodovine pripomore k toleranci, medkulturnemu dialogu in večperspektivni obravnavi tako imenovanih občutljivih zgodovinskih tematik.

Marija Švajncer