Piše: Melanija M. K. Lamerov

FALCO

Alcide mi je javil, kaj je izvedel. Konstantinov računalnik skupaj z njegovimi drugimi stvarmi je bil najden v smeteh. Skodrani fant namreč dela v ločevalnici smeti in je reči vzel k sebi domov ter jih prodal naprej. Čeprav tega ne bi smel, to ni bil problem, s katerim bi se moral ukvarjati jaz. Razjezilo me je, zopet smo bili na nuli, na začetku. A nisem izgubil upanja, še vedno sem verjel v to, da bom našel sled, da bom našel morilca.

Zvečer sem Kleja povabil k sebi. Za nama je bil lep zbliževalni dan. »Pridi, moram ti pokazati moj najljubši del doma,« sem rekel in ga povabil na svoje notranje dvorišče. Oči so se mu zasvetile in usta je pozabil zapreti. Zagledal se je v mali bazen pred nama, v masažno kad, počivalnike. V rastline, ki so prostor navdajale z naravnim pridihom. V blazine na tleh, ki so vabile k pregreham. V sveže sadje na mizi, ki ga je pogledal tako poželjivo, kot da ga nikoli ni imel na pretek. »Ta prostor je čaroben,« je komentiral. »Ja, in samo moj, brez senzorjev, brez kamer … in želim ga deliti s tabo,« sem dodal. »Pridi,« sem rekel mirno, ga prijel za roko in ga povabil v svoj mali raj. Usedla sva se na udoben fotelj. Zdelo se mi je, kot da me želi nekaj vprašati. »Se želiš o čem pogovoriti?« sem rekel, da bi ga vzpodbudil. »Povej mi kaj o svojih bratih …« je kar takoj vprašal. »Roel je mlajši od mene in je moj svetovalec. Alcide je najstarejši in je v zaporu že osem let. In Konstantin je bil najmlajši. Moj najljubši. Oktobra je bil umorjen. Iskanje njegovega morilca je trenutno moja glavna misija,« sem pojasnil in skušal ostati čim bolj trden. Konstantinova smrt je bila zame še vedno zelo boleča tematika, čeprav sem drugače dobro prenašal stresne in čustvene življenjske situacije. »Moje sožalje,« je iskreno rekel in na moje rame položil svojo roko. Potem je nadaljeval. »Rad bi razumel … nič ne obsojam … ampak kako lahko obstaja mafija brez droge?« je rekel. Zasmejal sem se. »Res je, mafije brez droge ni. Le jaz se s tem ne ukvarjam, niti je ne toleriram pri svojih zaposlenih in bližnjih. Izučilo me je. Alcide je tak, kot je, zaradi droge in sam je kriv za to, ker se je odločil, da bo zlorabljal droge. To je velik razlog za moje spore z njim, droge so iz njega potegnile le najslabše. Ni mi všeč, ker ljudje ne znajo več kontrolirati svojih misli in dejanj. Pa tudi v drogo brez odvisnosti ne verjamem. Oče je umrl pred šestimi leti. Dolgo je imel slabo srce, infarkt ga je. Kasneje pa so mu v krvi našli sledi droge, ki je povzročila infarkt. Ni bil uporabnik, podtaknili so mu jo,« sem pojasnil. »O fak!« je rekel razdraženo. »Veš, kdo mu jo je podtaknil?« je vprašal. Pokimal sem. »Hitro sem ugotovil, niso vedeli, da je srčni bolnik. Imeli so druge namene,« sem odgovoril. »Kaj pa Konstantina? To je še tako sveže. Imaš kakšno sled?« je bil direkten. Zagodel sem. Z nikomer se nisem pogovarjal o tem, razen z Ernestom. »Vidim, kako bes kipi iz tebe,« je takoj dodal in v roko prijel mojo dlan, da bi me pomiril. »Ti lahko kako pomagam?« je preveril pogumno. Zaupal sem mu vse, kar sem vedel do tedaj. »Enric, morda slike ne vidiš realno. Morda sploh ni povezano s tabo, z mafijo. Svet se ne vrti le okoli tebe. Poglej širše, morda se ti nihče ne maščuje ali te izziva. Morda je bil le na napačnem kraju ob napačnem času. Ljudje imamo tudi manjše probleme. Morda je bilo kaj osebnega,« je predlagal in njegovi pogledi sploh niso bili tako napačni.

»Greva noter …« sem bolj predlagal kot vprašal in nakazal na masažni bazen. Slekel sem mikico ter kavbojke skupaj s spodnjicami. Zlezel sem v masažni bazen z vročo vodo. Klej me je opazoval, potem si je tudi sam slekel majico in hlače. Njegova koža se je v trenutku vzburila zaradi hladnega ozračja. Njegove bradavičke so vstale in pirsing je bil v tistem trenutku še bolj mamljiv in opazen. Ostal v je spodnjicah, počakal, da sem ga celega pregledal, in šele takrat prijel za širok rob in jih potisnil navzdol. Ni se sramoval svojega telesa. Zlezel je v vročo vodo. Velik mogočen tič mu je bingljal med nogama. Usedel se je nasproti mene in se zazrl v moje oči. »Je tvoj oče vedel, da si gej?« je bil direkten. »Ja, vedel je že dolga leta in s tem ni imel težav. Res pa to ni pogosto v mafiji. Zaradi tega sem imel veliko več treningov v mladosti, veliko več posebnih metod, da sem postal imun na moške, na moška telesa, ki jih je bilo v mafiji na pretek. Imun na flirtanje, da me nihče ne bi mogel zavesti, me oslabiti. Nobeno moško telo ne vpliva name na tak način, dokler tega v glavi ne dovolim,« sem odgovoril. Nasmehnil se je. »Nobeno?« je preveril. »Skoraj nobeno,« sem se popravil in se mu približal. Mikalo me je njegovo golo telo, ki je sedelo pred mano. S palcem sem nežno podrgnil po njegovi spodnji ustnici. »Všeč so mi tvoje ustnice, Klej,« sem rekel in se zazrl v njegove oči. Nagnil se je k meni in me poljubil. Zagodel sem ob njegovem dotiku, ob njegovem okusu. Nikoli nisem godel. Ta moški pa je postajal moj izziv, moja obsesija, moja edina šibka točka. Z roko sem željno zdrsnil po njegovem stegnu navzgor, a me je takoj prijel za zapestje in me zaustavil. »Ne morem,« je rekel resno in nagonsko sem se odmaknil. Počasi je vstal iz vode, da mi je njegov napol trd tič poplesal pred obrazom. Ni skrival tega, da je bil tudi on vzburjen. S tal je pograbil svoja oblačila ter gol odkorakal skozi notranje dvorišče in mojo spalnico ter za sabo pustil mokro sled.

Klej je postal balzam za mojo dušo. Če je bil to prej orgazem, masaža, dobra knjiga ali kakšna pesem, je on vse te stvari zamenjal v trenutku, ko sem prvič zagledal njegov obraz, se zagledal v njegove oči. On je bil razlog, za katerega sem se bil pripravljen boriti, zmagati v vsaki igri, ki bi mi prekrižala pot. Nekaj mi je govorilo, da ga moram varovati za vsako ceno. Zaradi nekega razloga se mi je zdelo, kot da ga moram varovati pred nečem hudim, in ravno to sem nameraval. Nisem ga mogel prepričati v to, da naj me ljubi, lahko pa sem potrpežljivo čakal, mu dal vse, kar potrebuje, ga razvajal, mu kazal svojo ljubezen, mu dal svoje zaupanje in varnost.