OB 100-LETNICI ROJSTVA NIKA KRALJA
Veronika Kralj-Iglič, slovenska biofizičarka, doktorica znanosti in prejemnica Zoisovega priznanja Republike Slovenije, je pri mariborskem Kulturnem centru objavila knjigo Poklon življenjski radosti, Ob 100-letnici rojstva Nika Kralja (2021). Grafično zasnovo in oblikovanje naslovnice je pripravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom D. Pran, nekatere fotografije stolov je posnel Janez Kališnik, črno-bele slike so iz avtoričinega družinskega arhiva.
V knjigi je očitna dvojnost: spomini na življenje in delo pomembnega in uveljavljenega arhitekta in industrijskega oblikovalca Nika Kralja, avtoričinega očeta, in pisateljičina osebna zgodba, zlasti njen otroški pogled na dogajanje v očetovem življenju. Izteklo se je, ko je imel Niko Kralj triindevetdeset let. V spomin se je zasidral s svojimi izvirnimi in uporabno oblikovanimi stoli in siceršnjim prispevkom k razvoju slovenskega industrijskega oblikovanja. Njegovo ustvarjalno moč, domiseln dizajn, raziskovanje konstrukcij in detajlov ter inovativnost je opazila tudi tujina. Štipendijo je dobil v Združenih državah Amerike, za več let se je odpravil v Izrael, kjer je sodeloval z Organizacijo združenih narodov in opravljal službo svetovalca v lesni industriji.
Hčerka Veronika je imela v družini poseben položaj. Avtorica duhovito opisuje svoje ravnanje kot navihan in samozavesten deklič, otrok, ki se je vedno dobro znašel v novih življenjskih okoliščinah, na primer med šolanjem v Tel Avivu, na potovanjih in pri opravljanju izpitov v slovenski šoli. Pomemben družinski član je bil tudi pes Frk, samovoljni štirinožec, precej nasilen in neugnan. Kosmatinca, ki je skrenil s prave poti, niso odstranili iz družinskega okolja, temveč so z razumevanjem sprejemali njegovo samopašno obnašanje. Zapletalo se je na potovanjih, kadar je ogrožal osebje na ladji ali letalu, skoraj bi se ga bili že znebili, toda tudi avtobusno nesrečo, v kateri sta bili udeleženi pisateljičina mama in deklica, je preživel, čeprav ji je mama najprej sporočila usodne besede, da punčkinega najboljšega prijatelja ni več med živimi.
Niko Kralj je bil rojen leta 1920, umrl je leta 2013. Knjiga je nastala kot poklon očetovi neizmerni življenjski radosti. Avtorica osvetli njegovo prizadevanje pri doseganju strokovne odličnosti in uveljavitvi v svetovnem merilu. Veronika Kralj-Iglič na začetku priznava, da gre pri opisih za njeno sliko, ki je lahko, kot pravi, tu in tam popačena in fragmentirana. Pisateljica najprej oživi očetovo otroštvo. Nekoč sta kot otroka s prijateljem, da bi tako dokazala svoj pogum, razbila vsa na novo zastekljena okna, ki so bila zložena v domači mizarski in rezbarski delavnici ter so čakala na naročnika. Ko sta videla, kaj sta storila, sta se ustrašila, da ju bodo za kazen kamnali, zato sta se namenila pobegniti v Ameriko. Pot s hribčka v dolini pod Trojanami v daljni svet pa ni bila ravno kratka. Ustavila sta se pri sosedih in se okrepčala, gostitelji so nemudoma sporočili domačim, da sta razbijalca stekla pri njih. Avtorica ne napiše, kako so se sorodniki odzvali na to dejanje, tudi pri svojih porednostih zamolči, ali so jo kaznovali ali pa so izrekli le nekaj vzgojnih besed.
Nikov oče Franc je bil vojak v prvi svetovni vojni, boril se je v Galiciji in preživel. Kot prostovoljec se je v bojih za severno mejo pridružil generalu Maistru. Dočakal je samo petdeset let, Niko je imel ob očetovi smrti šele šestnajst let. Obiskoval je realko in zatem gimnazijo, opravil je tudi pomočniški izpit mizarske stroke; dokončal je študij arhitekture. Zaradi sodelovanja s partizani so med drugo svetovno vojno Nemci aretirali Nikovo mater in jo kasneje deportirali v taborišče Auschwitz; Nikova petnajstletna sestra Marinka je hotela z njo in obe sta v taborišču umrli, brata Cvetka so ustrelili kot talca.
Niko je bil interniran v več taboriščih. Imel je veliko srečo in je edini od Grebinarjevih ostal
živ. Pomagalo mu je tudi znanje, ki si ga je v življenju pridobil, ter močna volja do življenja.
(str. 25)
Grebinarjevi se je Kraljeva družina imenovala po domače.
Niko Kralj je velik pomen pripisoval prav družini. V časih njegovega otroštva ni bilo v navadi, da bi si ljudje z besedami izrekali naklonjenost. Svoji materi je enkrat samkrat v pismu napisal, kako zelo jo ima rad. Verjel je, da med ljudmi, ki se imajo radi, živi posebna potreba, da drug drugemu dajejo svojo ljubezen. Srečni so, da si pomagajo med seboj, pri tem pa ne mislijo na povračilo.
Čar knjige Poklon življenjski radosti je zgoščen v šegavosti in radoživosti. Nič čudnega, da se je Veronika Kralj-Iglič odločila za tak naslov. Čeprav na dogajanje zre z otroškimi očmi, vsebina ni obarvana naivno, temveč je v slehernih okoliščinah ohranjen optimizem, prav tako je pomembno, da se človek znajde in zaupa vase. V knjigo je avtorica vnesla tudi očetova pisma. Njegove izpovedi niso tako optimistične kot hčerkine, saj naravnost piše o svojih zdravstvenih težavah (večkrat se ga je polastil lumbago in hromil njegovo gibanje, tudi želodec mu je zaradi stresnih doživetij kar naprej nagajal), razočaranjih nad neurejenimi razmerami na ljubljanski fakulteti, na kateri si je služil kruh, sporih med sodelavci, podcenjevanju tujcev, zlati pa o denarnih težavah. Ameriška Fullbrightova štipendija je bila pičla in je z njo komaj preživel. Natančno popisuje, koliko je kaj stalo in kaj naj stori, da bi mu uspelo prihraniti kak novec. Z ženo sta se lepo razumela, tako kot v vsakem odnosu pa se je zgodilo, da je bil kateri od njiju kdaj pa kdaj razočaran, Niko Kralj na primer tedaj, ko se je soproga zaradi vojne v Izraelu odločila, da je s hčerkico zapustila ogroženo območje in se odpravila domov, v tedanjo Jugoslavijo. Čez čas sta se v Izrael vrnili in družinski člani so bili spet skupaj, nazadnje pa je industrijski oblikovalec sklenil, da bo vendarle najbolje, če bo svoje ustvarjalno delo nadaljeval doma. Zapisal je naslednje besede:
Sam sem izrazit industrijalec, ker bi strašno rad, da bi za skromne razmer, za skromne ljudi,
naredili lepe, kakovostne izdelke, ki bi bili poceni in dostopni tudi tistim, ki nimajo veliko
denarja, a bi kljub temu radi živeli v lepem okolju. (str. 32)
Prepričan je bil, da je mogoče združiti velikoserijsko proizvodnjo in unikatnost; izdelek bi bil lahko narejen tako, da bi ga porabnik oblikoval in sestavljal po svoje in tako postal neke vrste sam svoj projektant.
Avtorica natrosi veliko smešnih dogodivščin. Očetu, ki zagnano fotografira v Parizu, na primer uniči fotografski aparat, tako da ne ostane niti en sam slikovni spomin na francosko prestolnico in njene lepote. Ko starša nimata urejene dokumentacije, da bi smel z njima potovati tudi otrok, in vzbudita sum, da sta deklico morebiti celo ugrabila, odločno stopi pred policista, ga pocuka za hlače, se postavi zase in dobi dovoljenje za prehod čez mejo. Ko že sedi v avtomobilu, policistu pomaha in uradna oseba ji pomaha nazaj. Ko je bilo Veroniki Kralj, klicali so jo tudi Vera in Seka, petintrideset let, Niku pa sedemintrideset, ju je naredila za starša. Čas je bil torej za družino. Verjame, da je otrok tisti, ki si izbere svoje starše in ne obratno. Tako kot Mali princ pa pripomni, da je svet odraslih nekoliko čuden. Frk je tedaj začutil ljubosumje – v njegovem pasjem srcu sta se mešala ljubezen in sovraštvo. Pa saj niso samo psi tisti, ki tako občutijo. Še večja paleta različnih čustev divja v človekovem srcu.
Knjigo popestrijo in bogatijo številne fotografije, posnetki dogajanja in življenjskih postaj, ki govorijo svojo lastno zgodbo. Na obrazih ljudi se kaže notranja lepota, videti je različne kraje, rastlinski svet, prijateljsko druženje, sprejeme, utrinke iz ameriške arhitekture, psa Frka (v pasjem leglu je dobil ime Fucek; ker pa so ga nekateri klicali Fukec, so mu izbrali novo, bolj spodobno in primerno ime), predvsem pa industrijsko oblikovanje Nika Kralja, med drugim posebni sklopni stol Rex. Veronika Kralj-Iglič je ohranila spomin na pomembnega ustvarjalca in človeka, ki ji je kot oče poklonil življenjsko radost.
Marija Švajncer