Slovenski pesnik Simon Černelč je pri založbi Kulturni center Maribor v Zbirki Frontier, Poezija objavil pesniško zbirko z naslovom Prapodobe (2021). Grafično zasnovo zbirke je opravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom sta delo Romea Štrakla, avtor naslovnice, geometrijsko oblikovane abstraktne slike, je Simon Černelč sam.

Pesnik je dejaven na več področjih ustvarjanja; uveljavil se je kot rokovski in džezovski glasbenik, stripovski umetnik, radijski delavec in urednik. Svoja literarna dela objavlja v Apokalipsi, Mentorju in Sodobnosti.

V Predgovoru Černelč ponudi pojasnilo vsebine svoje pesniške zbirke in popotnico zanjo. Zapiše, da je pred nami žepni molitvenik praznoverja. Njegovi uroki, zablode in razodetja, pojasni, niso nič drugega kot preproste pesmi in uganke, ki so nastale med iskanjem poti skozi labirint življenja, »… zato je molitvenik primeren za vsak žep, ne glede na raso, spol in veroizpoved njegovega uporabnika. Blaga ironija, ki se tu in tam prikrade v katero izmed teh molitev, po mojem ne pomeni, da se v njej ne skriva tudi kakšno zrno resnice. Ravno nasprotno. Vedno bolj se mi namreč zdi, da ravno uganke in protislovja praznoverja najbolje razkrivajo skrivnostno in nedoumljivo naravo sveta.« (str. 9)

V pesniški zbirki Prapodobe je mogoče odkriti trojnost: avtor niza impresije in subtilno doživljanje sveta, piše verze o ljubezni in nakazuje skrivnosti, ki so povezane z Bogom. Vtisi prvega odkritja so prepredeni s podobami sonca, neba, zvezd, senc, prikazni in živali, predvsem divjih konj, ptic in metuljev. Pesnik sluti večnost, neskončnost in čudovito prikritost, omeni otrokov pogled, zazdi se mu, kot da ves svet otrpne v skrivnostnem pričakovanju. Ljubezen, ki se razraste v drugem delu, je igriva, tu in tam tudi malce poniglava in neuresničljiva, veliko je dotikov in držanja za roke, vse se lahko zgosti na zaljubljenčevi dlani. Večkrat je omenjena hišica, ki simbolizira varnost in zanesljivo zatočišče. Ljubimca se snideta vsak s svojo samoto in drug drugemu podarita svet, in to tak, ki ga sama zase ne moreta imeti. »Moje življenje / je uganka. / Odgovor dobiš, / ko izvem, / kaj hočeš / slišati.« (str. 30) Uganke prevladujejo v tretji možnosti: v stihih o Bogu so vprašanja, paradoksi, protislovja in tavtologije. Pesnik se vpraša, ali ga Oče sliši, nekaj mu dolguje, Oče bi lahko bil Bog. Vračajo se mrliči, nekdo ga je rešil. Bog je zanj vse, kar je in česar ni, vse preostalo in nič od tega, je Malik in Malik je bog (tokrat stvarnika zapiše z malo začetnico). Vpraša se, kako bi molil k njemu, če ga ne bi bilo. Ko bi že bilo mogoče trditi, da imamo opraviti z religiozno poezijo, dahne, da ničesar več ni. Potem pravi, da veter potihne in v brezbrežju neba utonejo glasovi ptic, to pa so božje besede. Ljudje naj bi našli rešitev vseh skrivnosti, ko bodo v samih sebi zaslišali Boga. Vsak dogodek je posledica prejšnjega, človeška telesa so ujeta v neskončno igro vzrokov in posledic in enako velja tudi za človeške duše. Poet ne priznava svobodne volje, pripomni pa, da je ta morda vendarle skrivnost, občutek ali samo vera. Malce poseže v azijsko duhovnost in domneva, da je ves svet samo privid, ki nastaja v somraku našega poželenja, toda njegova misel gre še dlje. »Resničnost se rojeva iz naše sle. Bog je samo malik. Malik je bog. Vanj verujemo, ker vemo, da obstaja. Obstaja pa zato, ker verujemo vanj.« (str. 68) Tavtologije in paradoksi se odenejo v pesniško moč in vznemirljivost.

Nekatere pesmi imajo naslove in so sestavljene iz več oštevilčenih delov, druge so kratke in skoraj aforistične, na koncu so pesmi v prozi. Verz je prost, metafore ponazarjajo naravo, nekatere od njih so nekoliko abstraktne in simbolne, toda še vedno prepričljive in kratko malo lepe. Prevladujočo liričnost in privzdignjenost pesnik nekoliko načenja in rahlja z izrazi, kot so bluziti, tri krasne in biti nažgan, kot da bi hotel uvesti notranjo negacijo poetičnosti. Del ene od pesmi je napisan v narečju, zadnjih osem pesmi pa kot poezija v prozi. V njih se oglašajo filozofska in teološka spoznanja, na primer: smisel življenja je razodetje praznoverja, svet je skrivnosten kraj; bolj ko si ljudje v verigi dogodkov prizadevajo dokopati se do smisla, bolj se oddaljujejo od njega; smisel življenja je v njegovem nesmislu; vsak dogodek je posledica prejšnjega; protislovje je počelo stvarstva; duhovi so povsod okoli nas; duh je telo, telo je snov in snov je večna.

Skrivnostnost in v uganke ujeta poezija Simona Černelča bo zagotovo pritegnila tiste bralke in bralce, ki poezijo radi razvozlavajo in v njej iščejo skrite pomene, resnico in vednost o življenju. Lepota bo popestrila ujetost v kaotičnem svetu in vsaj malo umirila kopico napovedi, ki nam grozijo, kaj vse nas še čaka.

Marija Švajncer