Slovenski pisatelj in zgodovinar Ivan Vogrič je pri mariborskem Kulturnem centru v Zbirki Frontier, Proza objavil romanizirano biografijo o kulturnozgodovinskem publicistu, zbiratelju in zapisovalcu ljudskega izročila Lovru Žvabu. Knjiga nosi naslov Drezanje v osje gnezdo (2022) in bi jo žanrsko lahko označili tudi za zgodovinski roman, v njej pa so protagonisti v svojih polemikah kritični do tedanje politike in družbenega dogajanja v širšem smislu besede. Marsikatera naperjena ost ohranja svojo ostrino tudi v današnjem času. Roman je na razpisu mariborskega Kulturnega centra Novi roman 21 prejel drugo nagrado. Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanje in prelom Romeo Štrakl, avtor spremne besede je Marko Golja, fotografije so iz arhiva dedičev.

Roman Drezanje v osje gnezdo je nastal na osnovi avtorjevega temeljitega raziskovanja življenja in dela Lovra Žvaba in je napisan v obliki dnevnika tretjeosebnega pripovedovalca. Začne se tridesetega avgusta 1875 ob reki Savi in konča na Krasu šestnajstega julija 1882. Žvab je bil rojen leta 1852, njegovo življenje se je izteklo leta 1888. V kratkem času dnevniških zapisov se je zvrstilo veliko dogodkov: pot med prostovoljce za spopad s Turki, srečavanje s Franom Levstikom (Vogrič je napisal roman Lovro Žvab, Levstikov prijatelj),sodelovanje s Slovensko matico, udeleževanje razprav in shodov, spopadanje s pljučno boleznijo in še marsikaj drugega. Dragocenost romana je intelektualna širina, ki se kaže v razgrnitvi različnih nazorov protagonistov ter njihovega političnega opredeljevanja in delovanja. Žvab je bil pokončen človek in mož dejanj. Začutil je, da je njegova dolžnost pomagati Srbom v boju proti Turkom. K sreči vojne napovedi tedaj ni bilo in so se prostovoljci, Lovro in prijatelja, vrnili vsak na svoj konec slovenskega ozemlja. Sprva so bili zagnani in lačni vojskovanja, ob vrnitvi pa so se streznili. Vojna je strašno zlo, na žalost pa, in to doživljamo tudi v sedanjem času, izbruhne vedno znova, kot da se ljudje ne bi mogli in znali drugače dogovarjati in sporazumevati, mirno, z dokaznimi razlogi in spoštovanjem življenja.

Z vojaškimi pripravami so si mladi moški pridobili nove izkušnje. Sprijazniti so se morali s spoznanjem, da v vojski velja le povelje, argumenti so pri tem brez vsakršne veljave; pomembna je preudarnost poveljnika, poraz na bojišču je povezan z napačnim poveljem, slabo razporeditvijo vojske, pomanjkanjem hrane in vode, nemotiviranostjo, zahrbtnim napadom in neprespano nočjo. V pogovorih z drugimi prostovoljci pa so bojevanja željni mladeniči veliko izvedeli tudi o prevratniških idejah in družbeni emancipaciji, pojmovani kot enakopravnost različnih slojev, odprave balkanskih fevdalnih vzorcev in vzpona šibkih.

Lovro Žvab je iskal odgovore na življenjska vprašanja tudi v knjigah. Med drugim se je ukvarjal s poučevanjem. Njegov vzornik je bil Fran Levstik. Spoznal je, da se posameznik mora podrediti pravilom v imenu zgodovine in višjim interesom, postati politični subjekt je težko uresničljivo. Ljudstvo gre, kamor piha veter, meni Lovrov prijatelj, Lovro pa doda, da je ljudstvo brez hrbtenice. Levstik se je jezil, da smo bili dvakratno vladani: od tujca in prvakov, ki z avtokratskimi metodami nadzorujejo ključne položaje v gospodarstvu in kulturi. Lovro je verjel, da obstaja kritična zavest, ki stalno opozarja, da so poleg materialne osnove pomembna tudi načela. Dejanje mora biti politično na vseh področjih. Tedanji slovenski politiki na Dunaju niso bili dovolj glasni in si niso odločno prizadevali za ustanovitev slovenske univerze. Miniti je moralo še vrsto let, da se je to zgodilo. Tudi do te mlačnosti in omahljivosti je kritična Lovrova prijateljska družba. Vprašanje o ustanovitvi slovenskega vseučilišča je predvsem politično in ne zgolj akademsko in izobraževalno. Velik pomen ima tudi prizadevanje za slovenski jezik.

Ne moremo namreč zahtevati vseučilišča, če nimamo prej urejenega vprašanja poučevanja

slovenščine v šolah nižjih stopenj, kjerkoli že so … (str. 93)

Na vseh stopnjah bi morali zahtevati več slovenščine. Ali to ne zveni nekoliko znano? V zadnjih letih smo postali dvojezični. V mnogo okoljih s slovenščino ravnajo mačehovsko in so prepričani, da bo pripoved veliko bolj slikovita, če bodo uporabljali besede ful, fajtanje, lajf in podobne, seveda pa ne pozabijo na vzklike iz starih časov, kot so kao, valjda in glupo. V javnih diskusijah izrekajo angleške termine, včasih jih prevedejo, večinoma pa ne več, prav tako ne naslovov knjig in filmov.

V romanu je v dogajanje vpletenih ali samo omenjenih več znanih osebnosti tedanjega časa, razen Frana Levstika še Jovan Vesel Koseski, Janez Bleiweis, Simon Gregorčič in Ivan Tavčar. Pisateljeve predstavitve so žive in prepričljive. Vogrič piše tudi o razkolu med političnimi dejavniki, vračanju v zgodovino, razliki med mestom in vasjo in hrepenenju po svobodi. Že v tedanjem času je bilo težavno dejstvo odhajanje ljudi v tujino.

Prišli smo do točke, ko bomo izgubili trume mladih in perspektivnih ljudi, tako rekoč jedro

naroda, samo zato, ker jim domače okolje ne omogoči, da se razvijejo. (str. 108)

Osebno življenje Lovra Žvaba ni bilo rožnato. Zadnje strani knjige govorijo o njegovem spopadanju z boleznijo. Moči so mu pojemale, smrt se je neizprosno napovedovala.

Bolezen kot taka je sploh nekaj neobičajnega, nekaj, kar pretrga običajni ritem, da nesrečnež

obstane sredi poti, pobit kot dutoveljski sorodnik. … Kajti smrt je neločljivo povezana z

življenjem, tako kot mir z vojno ali sovraštvo z ljubeznijo. Kot bi šlo za dve plati iste medalje.

(str. 151–152)

Smrt je nekaj naravnega, celo preprostega, trdi pisatelj, le da je o njej težko razmišljati. Ljudje odvračajo misli nanjo ali pa jo prestavljajo v nedoločeno prihodnost. Lovro Žvab je pred obličjem smrti verjel, da na koncu uspejo tisti, ki so najbolj žilavi in leto za letom po tiho vztrajajo. Poglavitno je uresničiti zastavljen cilj, čeprav človek ve, da bo pot dolga in tudi trnova.

Avtor poglobljene spremne besede Marko Golja, slovenski radijski novinar, pisatelj in prevajalec, pravi, da je za pripoved Drezanje v osje gnezdo Ivana Vogriča značilna redka gesta, saj si je avtor z njo zadal nelahko nalogo – obuditi spomin na že skoraj pozabljenega rojaka iz obdobja druge polovice 19. stoletja, časa, ko se je slovenski narod bolj in bolj profiliral in se že tudi dodobra politično, literarno, duhovno in miselno delil; v tej delitvi se je Lovro Žvab pridružil mladoslovencem. Golja se vpraša, zakaj je danes manj znan, niti v Enciklopediji Slovenije ga ni mogoče najti. Vogričev odgovor o njegovem pomenu je po Goljevem mnenju lep in prepričljiv, saj je napisal knjigo o posamezniku, ki sicer ni ustvaril velike zgodovinske zgodbe, vendar ga je vseeno vredno ohraniti v zgodovinskem spominu.

Tako pred bralko in bralcem oživi nekoliko pozabljeni čas in tudi del slovenske literarne

zgodovine, čas, ki počasi bledi v kulturni zavesti in ga literarna kulturna politika ohranja

živega z okroglimi obletnicami. Ali je to dovolj, je retorično vprašanje. (str. 172)

Marko Golja vidi v pripovedi kar nekaj prizorov, v katerih Lovro Žvab stoji na odru zgodovine in poseže v dogajanje, na videz marginalno, toda hkrati takšno, s katerim zelo natančno ponazarja zgodovinski utrip. Tu in tam razkriva duševnost mladega razumnika, nihajočega med zadržanostjo in drznimi dejanji. Pisec spremne besede ima pripoved v svojih vrednostnih sodbah za dialoško, berljivo, intenzivno in hkrati zaradi njene spoznavne razsežnosti tudi dragoceno. Ivan Vogrič zelo spretno odmerja zgodovinsko snov, prepričljiv je tudi pri portretiranju glavnega protagonista. Naslov romana naj bi govoril o pravi preizkušnji, ki literarnega junaka čaka, ko so njegova mladostna leta že za njim, premagovanju hude bolezni in odločitvi, da bo deloval za slovenstvo na obrobju. Bralke in bralci si bodo pri branju lahko pridobili novo vednost, uživali pri pisateljevem opisovanju dogajanja in okolja ter se pri vsem tem zagotovo ne bodo dolgočasili, je prepričan Marko Golja.

Marija Švajncer