Strežniki so brneli, modemi mežikali in po ekranih so se prelivale mavrične barve. Nevidna sila je Jožka povlekla k računalniku, medtem ko je Franci obstal pred vrati, kot da bi stopil na močno lepilo. Za Jožetom so se vrata neslišno zaprla, on pa se je počasi in previdno premaknil k tipkovnici. Dotaknil se je tipke enter in ekran je oživel. Ustvarite svoj račun, tako je pisalo. Jože je sledil navodilom in izpolnjeval rubrike: uporabniško ime, rojstni datum, naslov bivališča, številka bančnega računa, geslo za dostop do računa, številka mobilnega telefona, elektronski naslov, geslo za dostop do maila in še geslo, ki ga boste uporabljali za dostop do igre. Po uspešni registraciji je sprožil začetek igrice: lov na lepotice. Po ekranu so se premetavale morske deklice, igralec pa jih je moral ujeti. Deklice so se trnku spretno izmikale. Jožeta je igrica prevzela.  Proti jutru je uspel ujeti morsko deklico. Deklica je odvrgla rep in se spremenila v čistokrvno lepotico, kaj lepotico, spremenila se je v sanjsko žensko. Obliznila si je ustnice in mu zapeljivo pomežiknila. Jožetovo grlo se je izsušilo, kot da bi potoval po puščavi. Potreboval bi požirek zlatoroga ali vsaj uniona, pa ni imel pri roki nobene pločevinke.

Lepotica je s prstom pokazala na sebe in rekla: »Lejla.«. Nato je prst uperila v Jožka in on je takoj razumel, da se mora predstaviti.

»Jože Koren, pismonoša,« se je hitro znašel.

Spet mu je pomežiknila. Nenadoma se je zaslišala orientalska glasba in lepotica je zaplesala  trebušni ples. Med plesom je odvrgla tančice in pred začudenim Jožkom razgalila bohotne obline. Njena koža se je srebrnkasto lesketala. Dolgi svetli lasje so kot slap Savica spolzeli po njenem hrbtu. Košarice D so tesno objemale prsi, ki so mirovale, medtem ko je s sedalnimi mišicami divje poplesavala z levega na desni bok. Bila je lepša in skrivnostnejša od Šeherezade. Stopila je k drogu in zaplesala še en ples. Vzpenjala se je po drogu navzgor in drsela navzdol, nogo zataknila za vrat in se ovijala okoli palice. Jožetu je bilo neprijetno. Zardel je in pomislil na mamo, ki ga je vzgojila v poštenega fanta in ga vse do današnjega dne obvarovala pred porednimi dekleti.  V prizore pred sabo se je povsem vživel in iz misli pregnal mamo. Takšno žensko bi rad imel ob sebi vsak dan.

»Kje se lahko srečava?« jo je vprašal.

Obstala je, ga žalostno pogledala in zašepetala: »Pridi jutri ob isti uri!«

Lejla si je oblekla rep in zaplavala po ekranu. Slika je zbledela, vrata v sobo so se odprla in Jože je zmeden odtaval po stopnicah proti svojemu stanovanju.

Zgodba se je ponavljala iz dneva v dan. Jože je vztrajno lovil morske deklice. Enkrat je ujel Moniko, spet drugič Evo. To je bil cvet deklet – same lepotice brez izjeme. Nočno življenje je načelo našega junaka. Zaradi pomanjkanja spanca je postal razdražljiv, nekaj pisemskih pošiljk se je znašlo v napačnih nabiralnikih. Pritožbe zoper njega so se vrstile kot po tekočem traku.

Vodja poštne enote ga je poklical na zagovor in ga pošteno oštel: »Če ne zmoreš, povej! Za tabo je dolga vrsta tistih, ki si želijo delati!«

Pa ni bilo tako. Jože je vedel, da primanjkuje pismonoš, ker se za ta poklic ne odloči dovolj mladih. Molčal je in si obljubil, da bo nočno življenje kompenziral s popoldanskim spancem. Žal so se zaobljube izjalovile kot tiste novoletne. Popoldanski počitek ni nadomestil nočnega spanja. Jože je bil nemiren in poln pričakovanj. Ure do polnoči so se vlekle kot uhu lepilo.

Ponoči pa se je razživel. Postal je sproščen. Tudi on se je slekel, najprej so bila na vrsti gornja oblačila in potem še tista intimnejša, dokler ni nekega dne, ne da bi se tega prav zavedal, ostal brez vsega tekstila.

Kaj je temu sledilo, si lahko predstavljamo. Zadnjega dne v mesecu je v svojem poštnem nabiralniku našel pismo. Pismo brez znamke. Njegovo ime Jože Koren je bilo zlepljeno iz črk revije ali tabloida. Še bolj kot pisemska ovojnica ga je pretresla vsebina: »Lov na ribe 15.000 evrov. V treh dneh zagotovi denar na svojem računu. Imamo tvoje podatke. Če ne plačaš, bomo na spletu javno objavili tvoje gole posnetke. Ne vmešaj policije!«

Jože se je sesedel na tlakovce pred nabiralniki. »Kakšen bedak sem. Nasedel sem jim. Razkril sem vse svoje podatke in gesla na računu.« Prebledel je, pred očmi so mu zaplesale pike, kot da bi zašel v roj mušic, in po hrbtu mu je tekel hladen pot. »Kje naj vzamem toliko denarja?« je nemo premikal ustnice.