Jože ni dolgo sedel na mrzlih tlakovcih, ker je začutil bolečino v križu in v levem kolenu. Hitro se je pobral s tal in mrzlično razmišljal. To godljo bo moral sam pojesti. Stopil bo na banko in prosil za kredit. Kreditov se je bal. Vedno se je spomnil svojih začetkov, ko se je za-kreditiral do grla in še čez, da je lahko odkupil stanovanje po Jazbinškovem zakonu.

»V sili še hudič muhe žre,« tako si je rekel in odkolesaril v svojo bančno enoto. Pred banko se je vila dolga kolona bančnih komitentov. Po večini so bili upokojenci z negotovim korakom brez odprtih bankanet računov. Nekateri so se opirali na bergle ali na hojice,  ali pa so se obešali na roke spremljevalcev. Jože se je postavil na rep kolone in čakal. Čas se je vlekel kot kurja čreva. Vmes je začelo rahlo deževati in zapihal je severnik. Jože je privihal ovratnik suknjiča in porinil roke globoko v žepe. Potrpežljivo je čakal pol ure, čakal je eno uro, se prestopal in poslušal nerganje čakajočih, češ, samo eno okence je odprto, pa še tisti uslužbenec je cepljen proti hitrosti. Ob 17.00 so bančno enoto zaprli in Jože je ostal pred njenimi vrati v skupini nezadovoljnih čakajočih. Počasi so se razšli vsak na svojo stran. Malo je še postal pod napuščem bankomata, dokler se iz enote niso odpravili zaposleni. Uslužbenko v visokih petah je ogovoril in jo tako milo pogledal, da mu je pojasnila, kako se lahko naslednji dan prerine mimo kolone pred banko. O najemu kreditov se namreč bančni uslužbenci s komitenti pogovarjajo v ločenih prostorih in ne tistih pri blagajniškem pultu. Jožetu je zaigralo srce, ker je bil prepričana, da bo finančno zadrego hitro rešil.

Naslednji dan je prosil šefa za odobritev koriščenja ur, ki se mu jih je v tekočem mesecu nabralo več kot štirideset. Šef je razmišljal in iskal koristne izgovore. Ko je Jože pojasnil, da gre za nujno osebno neodložljivo zadevo, je dobil propustnico. Znova je pohitel v bančno enoto in se s pojasnilom: »Ne grem na blagajno,« prerinil v notranjost.  

Skozi panoramska okna se je razlivala dnevna svetloba. Na stenah so se šopirile umetniške slike, medtem ko je marmornata tla varovala velika preproga z logotipom banke. Jože se je oziral na desno in levo in bral napise: fizične osebe, pravne osebe. Malo je razmišljal, pred katera vrata steklenega boksa se naj postavi. Zavil je k prvemu boksu in obstal. Za vrati se ni nič dogajalo, in ko je potrkal, se ni nihče oglasil. Skomignil je z rameni in poskusil srečo pri sosednjem boksu. Globok glas: »Naprej!« ga je ustavil, da je za trenutek okleval, če naj vstopi. Zajel je sapo in se opogumil. Bančni uslužbenec, oblečen v črno obleko, kot da je pripravljen za pogreb, ga je od omare, v katero je zlagal neke papirje, ošinil kar čez ramo od glave do pet, vsaj tak občutek je imel naš junak. Končno se je obrnil in pomignil Jožetu, naj sede.

»Pravite, da rabite kredit. Dobro. Poglejva. Pokažite bančno kartico in osebni dokument.« Uslužbenec se je obrnil k računalniku in njegovi prsti so zaplesali po tipkovnici. Vmes je gubal čelo, si popravljal očala z veliko dioptrijo, se praskal po glavi in privzdignil ramena: »15.000 evrov. To je visok znesek. Vaša plača je prenizka za tako visok kredit. Imate še kakšen račun, depozite, vrednostne papirje, poroke, ki bi jamčili za vas.«

»Nič od tega,« je s solznimi očmi in tresočim glasom odgovoril Jože. Ko ga je uslužbenec vprašal: »Zakaj sploh potrebujete kredit?« se je Jožetu stemnilo pred očmi. Kakšna predrznost, to je poseg v njegovo osebno integriteto. Skočil je s stola in se zaslepljen od jeze zaletel v starejšo gospo, ki je pred vrati vdano čakala na vstop v banko. S težkim korakom in  razpršenimi mislimi se je odpravil proti domu.