Piše: Manja Žugman
Miheličeva galerija na Ptuju je ljubiteljem fotografije v četrtek, 1. decembra 2022, ob 18. uri na stežaj odprla svoja vrata. Obiskovalcem se je z razstavo Potlačen spomin predstavil Goran Turnšek, ki je s fotografijami avtoportretov obudil spomin na svoje prednike, na svojo babico in dedka.
Goran Turnšek je rojen na Ptuju leta 1978, kjer je končal osnovno šolo, srednješolsko izobraževanje pa je zaključil v Mariboru. Svojo plesno kariero je začel razvijati v plesnem klubu DPD Svoboda Ptuj, v štajerski prestolnici pa nadaljeval pod okriljem plesne šole Pingi. Leto 1996 je bilo zanj leto selitve, saj je bil sprejet na plesno šolo De Theaterschool v Amsterdamu in od tedaj na Nizozemskem tudi živi in ustvarja, danes je svobodni umetnik. Zanimajo ga različne umetniške zvrsti. Ob plesu se rad prepušča likovni umetnosti, se posveča videu in fotografiji, študij slednje je uspešno zaključil na akademiji za fotografijo v Amsterdamu. V razstavnem katalogu beremo, da so njegova najodmevnejša dela Famous Warm (2007), Chatting with Marcin (2009), Being Blanka (2008), Waterbeest (2010), Jakob (2015), Second Stage (2016), Marija (2018) in Lockdown (2021), umetnikova ustvarjalnost pa je zapisana tudi na straneh tiskanih medijev, kot so The British Journal of Photography, Volkskrant magazine, Fotodigi and Photocaptionist.
Razstavni prostor Miheličeve galerije obiskovalcem predstavlja Turnškovo žalovanje in spomin na stare starše. A če se ta hip sprašujemo, na kakšen način se rojeva umetnikov spomin na babico in dedka, je ogledovalcu odgovor, ne da bi se zatopil v pridani kataložni zapis, kot na dlani. Fotografije v galerijskem pritličju odslikavajo v babico preoblečenega Turnška, v prvem nadstropju pa v dedka. Umetnik se je bil preselil v nekdanji dom starih staršev, da bi obudil spomin nanje, da bi zavonjal vonjave svojega tamkaj preživetega otroštva, da bi znova potipal tkanine, zavonjal pohištvo, (za)slišal in pod nogami znova začutil škripajoča se domača tla, da bi preprosto oživel prednike, ne nazadnje oživel tudi delček sebe.
Obiskovalec se lahko skozi svoje sprehode po videnem tudi sam vrne v pretekle čase, saj ga dom Turnškovih starih staršev nehote popelje po časovnici nazaj. Spomni se stanovanjske opreme v nekdanji jugoslovanski državi, visečih lestencev, tapet s cvetličnimi vzorci, tradicionalnih čipk, prikrade se misel na »stare čase« in človeka zaziba v udobno nostalgično razpoloženje. Osrednja beseda razstave je spomin, potlačen spomin. Umetnik z uprizorjenimi deli sporoča, da nobenega trenutka ni moč ponoviti v vsej svoji popolnosti. Človek se svojih preteklih let spominja le fragmentarno, zategadelj se skozi razstavljene fotografije Turnšek sprašuje, kako oziroma v kolikšni meri se sploh lahko zanese na svoj spomin. S preoblačenjem v stare starše in z uprizarjanjem njihovih kretenj premišlja o tem, če bi le-te obudile spomine ali priklicale potlačene spomine, a hkrati ugotavlja, da se v vsej svoji popolnosti tudi ni zmožen prestaviti v drugega, saj mu je dedkova obleka prevelika in nekoliko zgubana. Čas je tisti, ki človeka vse hitreje priganja v jutrišnji dan, zaradi česar pa se tudi vse hitreje in vse bolj oddaljuje od poznavanja svojih prednikov.
Vsebinsko bogata in večpomensko razvejana razstava pred svojega obiskovalca skozi Turnškov igriv način postavlja mnoga vprašanja, ki se dotikajo spolne identitete, narodne pripadnosti, družinskih odnosov … Zanimivo, na nek način igrivo, je zasnovan tudi spremljajoči se katalog k razstavi, ki ga je oblikoval Dušan Pogačar. Oblikovalec nam zaupa Turnškovo željo, da se od prve strani proti sredini v slovenščini odvije babičina zgodba, od zadnje strani proti sredini v angleščini pa dedkova. Pokojna stara starša se na sredini znova srečata, do zbližanja pa ju raznolike velikosti fotografij, ki simbolično predstavljajo plesne korake, popeljejo skozi umetnikovo prvo ljubezen – ples.
Ljubiteljem fotografije bo razstava na ogled vse do 29. januarja 2023.
