Srečali sva se dvakrat.

Prvič meseca aprila na pogrebu strica Toneta na Pobrežju, ki je dočakal zavidljivih devetinosemdeset let.

Deževalo je brez premora od trenutka, ko smo prispeli na pokopališče, pa do konca obreda.

Vrsta žalujočih, ki se je skrivala pred kapljami, je valovala v tišini.

Valovala sem z njimi.

Potem sem jo uzrla.

Stala je med dvema sivima dežnikoma. S svojim rdečim klobučkom, zeleno plesno obleko z naborki in široko krinolino, ki je kukala izpod rumenega plašča ter z velikimi visečimi uhani je vzbujala pozornost prisotnih kot utripajoča rdeča luč na križišču.

Pogledi žalujočih so pili njeno svetlikajočo podobo.

Pijani od vlage in pijani od žalosti smo se zibali z duhovnikom v molitvi.

 »Mene ne pokopljite. Zažgite me,« sem zaslišala ob svojem ušesu.

Soseda za menoj jo je obsojajoče pogledala izpod dežnika.

Nagnila se je tudi k njej in ji prišepnila: « Saj ne bom še odšla. Malo bom še počakala.«

Jaz pa sem od presenečenja samo nejeverno nemo bolščala v starko.

Pomežiknila mi je in me ovila s svojo drobno roko:

»K bogu lahko pridemo oblečeni za ples,  ali pa nas v njegovo bolniško sobo prinesejo na nosilih.«

Takšno obnašanje je bilo preveč svobodno za mojo provincialno dušo, zato sem se odtrgala iz njenega primeža in oddaljila iz sprevoda.

In njene besede so mi odzvanjale v ceveh misli še dolgo po pogrebu.

Budile so v meni vztrajno željo, da bi to nenavadno pogrebno šepetalko pobližje spoznala.

A usoda je hotela drugače.

Preden sem uspela z njo navezati stik, je že bila pokopana.

Nato se je izkazalo, da je moja daljna sorodnica in, da imam nalogo, da pospravim dragocenosti v stanovanju, v katerem je bivala več kot petintrideset let, preden ga izprazni selitveno podjetje.

Kar naju je z žalostnim razlogom drugič pripeljalo skupaj.

V mesecu maju.

Že z vstopom skozi vhodna vrata stanovanja sem začutila njeno utripajočo energijo.

Nakit, pisma, torbice, platna, barve, skodelice, stoli, obleke, klobuki…vsaka škatla v natrpanem hodniku je ponujala odtis njenega bivanja. Tla, omare in poličke so se dušile v objemu s spominki. Stene so ponujale tapete raznobarvnih vzorcev in prizorov ter dajale vtis, da so tam samo zato, da dopolnjujejo bohotno starinsko pohištvo.

Vsi prostori so delovali z enako krvno skupino razen sobe, ki je edina nosila prilegajoč ključ.

V sobi je vejala praznina in na steni ob oknu se je bočila slika znotraj zlatega okvirja.

Ko sem stopila bližje se je izbočila še močneje kot gola nosečnica, ki  kaže navdušenja nad življenjem v sebi.

Slika je zaobjemala skorajda celotno steno. Njen neotipljiv hologram je uprizarjal shizofrene podobe žensk, ki so nenehno brisale poteze slikarjevega čopiča.

Stopila sem korak k sliki, a je vame buhnil vonj po žarečih jeklenih ceveh in pogled oči, skrit za nagobčnikom vek. Vojaki pod njenimi stopali so se lomili kot krhke veje in zvok kosti je rezal sobo v proge ubite nedolžnosti.  

Omahnila sem s korakom nazaj v varno razdaljo, da morebiti ne bi stopila z jezikom na njeno dvorišče. Obrisala sem si usta, medtem pa se je v okvirju rdeč potok jeklenih cevi izlil nekam izza stene in platno se je hipoma napolnilo s  frnikolami, ki so se v središču slike združile v sočni nasmešek nove podobe.

Pred menoj so zasijale okrogline ženske, ki je v naročju objemala kodre otroških las. Otrok je spokojno pil mleko na njenih prsih, roke matere pa so sejale žarke čez otrokov sijoči nasmeh.

Želela sem poduhati to svežino ljubkovanja, to njuno kipečo energijo, a ko sem se z nosom dotaknila površine slike, me je ožgal plamen, zato sem odskočila nazaj.

Centrifugalna sila ognja znotraj okvirja je vsrkala vase cvetočo podobo ženske z otrokom in izpljunila predme podobo gozda. Iz okvirja so začele poganjati korenine, se spletle čez celotno steno, in med poganjki sem zagledala sem njo kako s prsti gladi razmočeno zemljo in se predaja vonju listja pod seboj. Kapljice vode na njeni koži so padale na žile dreves, in popki so vzdihovali v želji, da potešijo žejo tisočletnega sna, ter me vabili v svet čutnosti.

Nisem se  mogla upreti, da ne bi stopila bližje k sliki, a moj prst je ob trdi površini platna padel kot kamen na gladino jezero in se razbil v koščke mraza, ki je zaledenel moj pogled.

Dinamika izmenjujočih podob je postala švigajoča in gosta, zato sem zaprla oči v želji, da bi slika za mojimi vekami dobila oprijemljivejšo obliko.

A ženske so valovale čez čeri mojega uma, se dvigovale s svojimi barvami in čutenjem v temino nevronskih čeri. Vse podobe znotraj okvirja so bile del celote, koleščki v ustroju tiktakajočega življenja Doriane Gray, ki je zrla vame skozi mnogotere oči.

Katero sem uzrla izza zavese njenih obrazov?

Ne vem.

Vem le, da takšne slike ne živijo samo na obledelih stenah sob.

Živijo med nami.

Na cesti. Za mizo. Med rjuhami. Pod dežnikom.

Razgaljene nas nagovarjajo iz okvirjev vsakdanjosti.

Le pogledati moramo pod pravim kotom.