V večernih urah se je mama Marta poslovila. Hitela je domov k večerni turški nadaljevanki. Jože je bil od vsega hudega, kar se mu je primerilo čez dan, utrujen, vendar ne dovolj, da bi se odpravil spat. Glodala ga je Francijeva izjava, da se Franci ničesar ne spomni. Za Veroniko pa je tako vedel, da ne more računati na njeno podporo, ker jo veže profesionalna molčečnost. Tako je zatrjevala.

Jože se je spustil po stopnicah do Francijevega stanovanja. Pozvonil je, potrkal in rekel: »Franci, odpri. Sam sem.«

Franci je odškrnil vrata, varnostno verigo pa je snel šele, ko se je prepričal, da ni na hodniku nikogar drugega. Hitro se je ozrl  na levo in desno in Jožeta povlekel v stanovanje. Povabil ga je pred televizijo, kjer se je začel drugi polčas nogometne tekme med Olimpijo in Vijoličastimi. Na srečo sta oba navijala za Vijoličaste, zato sta se tesno povezala in podpirala pri komentarjih: »Sodnik, ne vidiš faula. Zakaj ne prisodiš enajstmetrovke. Gremo Tavares, gremo. Pokaži jim! Gol! Gol!« Na kavču sta poskakovala in se objemala.

Jože je skoraj pozabil, zakaj se je oglasil pri Franciju. Tekma se je končala in privoščila sta si še eno pivo, ko je Jože vprašal: »Franci, se res ne spomniš, da sva šla pred dnevi v klet.«

»Seveda se spomnim.«

»Zakaj si šel z mano?«

»Saj grem z vsakim. Klet je temačna. Je strašljiva. Nikoli ne veš, kdo je v njej. Saj se spomniš, pred leti je v kleti bivakiral neznanec, mi pa o tem nismo nič vedeli.«

»Kaj nisi dobil pisma, da boš v kleti lovil ribe?«

»Ne.«

»Si videl pajčevino in modro svetlobo?«

»Pajčevino že, svetlobe se ne spomnim. Svetila sva si s telefonom, ker so žarnice pregorele. Zato pa sem danes oštel hišnika in čistilko. Hišnik je zamenjal žarnice, čistilka pa je ometla pajčevino in klet končno počistila. Zato ji je hišnik obljubil, da bo posredoval pri upravljavcu stanovanj za njeno povišico.«

»Misliš, da je čistilka pospravila računalnik in drugo opremo?«

»Ne vem. Sem pa videl podjetje C12, tisto, ki priklaplja internet v našem bloku. Iz kleti so v svoj kombi nosili neke škatle.«

»Razumem. Zato je bila klet drugačna kot pred dnevi. Kaj pa kupi tvojih bankovcev?«

»Tišje, tišje?« je okoli sebe pogledal Franci in se stresel. »So sami ponaredki.«

»Kako?«

»Vsi imajo isto številko. in nobene posebne zaščite.«

»Kako je to mogoče?«

»Preprosto. Stric je spravljal ponarejence v obtok. Pa to je bilo že davno.«

»Ga niso dobili?«

»Ne, bil je mala riba. Ko je postalo prevroče, je odnehal.«

»Kaj boš z denarjem?«

»Razrezal ga bom. Sem kupil strojček za uničevanje papirja. Mi boš pomagal?«

Jože je z veseljem pristal in sredi noči sta se lotila dela.