Andrej Lutman, slovenski pisatelj, pesnik, literarni kritik ter likovni in glasbeni umetnik, je pri založbi knjig Kulturni center Maribor v Zbirki Frontier objavil svojo novo knjigo kratkih zgodb z naslovom Pojanja (2022). Grafično zasnovo je pripravil Peter Dobaj, oblikovanja in preloma se je lotil Romeo Štrakl, sliko na naslovnici je narisal avtor sam. Spremno besedo je napisala Tonja Jelen.

Glede kratkih zgodb je uveljavljena različna terminologijo. Nekateri namesto te besedne zveze uporabljajo izraze pripoved, kratka pripoved in kratka proza. Lutmanova knjiga je sestavljena iz kratkih in nekoliko daljših besedil. Pisec je znan kot ustvarjalec, ki na visoki ravni in večplastno uporablja slovenski jezik, izumlja nove in nove besede ter je v svoji jezikovni inovativnosti skrajno domiseln in vreden občudovanja. Povezuje abstraktne in konkretne vidike, med seboj pomeša vzvišeno ter banalno in profano, opisuje telesne posebnosti in v pripovedi vpleta različne aspekte družbenega dogajanja. Njegovo pisanje je v marsičem tudi poezija v prozi, motivno in vsebinsko bi bilo mogoče govoriti o nadrealizmu s prvinami absurda in nonsensa. Avtor načrtno uveljavlja brezosebnost in brezbrižnost do ljudi, ki se pojavijo v sklopu dogajanja. Zvrstijo se nove in nove osebe, menjavajo se take in drugačne situacije, okoliščine in položaj protagonistov v njih se hitro spreminjajo. Ljudje so razgaljeni, telesno se polaščajo drug drugega, pozornost je namenjena tudi njihovim fiziološkim funkcijam. Čustva so hote prezrta, iznenada pa se zgodi, da se literarni liki odzovejo tako, kot da so se znašli v stiski, postanejo agresivni in tudi samodestruktivni. V tem pisanem dogajanju je s pisateljevo neizmerno domišljijo, pa tudi humorjem, duhovitostjo, sarkazmom in miselno iskrivostjo uresničljivo vse mogoče, hkrati pa je videti, kot da se ne bo primerilo nič velikega ter vrednega pozornosti in spomina. Pisatelj je popisovalec nenavadnih skrajnosti v človekovem ravnanju, slikar sanj ter pobudnik hotenj, odzivov in namenov. V njegovem doživljanju sveta ima pomen tudi glasba. Slika na naslovnici je mavrično skrivnostna.

Andrej Lutman spretno izumlja nov jezik in novo vsakodnevno govorico. Izvedensko in izvirno se domisli ženskih oblik za različne dejavnosti in poklice. Ponuja bogastvo novih besed in kaže na izjemno moč slovenskega jezika ter uveljavlja iskateljsko iznajdljivost in veščino. S svojo drugačnostjo si je že pridobil pomembno mesto v sodobni slovenski književnosti.

Slovenska literarna kritičarka in pesnica Tonja Jelen v poglobljeno napisani spremni besedi h knjigi pravi, da je vsebina Lutmanovega novega dela mozaik, ki ga je mogoče brati posamično, hkrati pa vsi delčki kažejo na celost slik oziroma zgodb. »Pa vendar tu sama fabula nima osrednje vloge: važni so delci, še natančneje delci dela, torej dogodki, razdeljeni na še manjše, drobne dogodke, ki naredijo-izvedejo množico sprememb. Ali ene same spremembe.« (str. 128) Tonja Jelen odkriva Lutmanovo živost jezika in avtorjevo ironijo. Postopek jo v kratkih zgodbah spominja na didaskalije in scenarij, opozarja tudi na potujitev in reizem. Telesa niso več znak vzajemne bližine, temveč lahko postanejo nevarnost kužnosti. »Pojanje je gonjenje, je nič drugega kot sistem preigravanja, kdo bo najvztrajnejši, kar se lahko bere kot manifest, kritiko današnjega neoliberalizma.« (str. 130)

Marija Švajncer