Piše: Matej Krajnc

Nikomur nisem povedal, da igram kitaro. Na literarne večere sem jemal Ptico Jr., doma pa pridno nalagal prve lastne komade na kasete. Ljudje hodijo je bil poleti 1992 čisto prvi, ki sem ga napisal po besedilu iz 1991, hotel sem imeti pengovovsko pesem; leta 1992 je izdal ploščo Rimska cesta, ki mi je bila vedno bolj všeč kot Odpotovanja. Pesem Ljudje hodijo sem zakopal in jo prvič odkopal šele leta 2016 v studiu Attic, a te različice nisem objavil. Leta 2019 sem pesem širši javnosti obelodanil na Kantfestu. 

Ljudje hodijo

po kockah spomina

in se boje

daljših korakov

na kockah,

ki tke jih tišina.

Ljudje umirajo

v dnevih nemira,

kjer ni več

ne kock ne korakov,

zavisti,

ki jih požira.

Ljudje izdihnejo

stare zamere

in čakajo,

kaj se bo zgodilo,

kdaj bo

slabo vreme minilo.

Ljudje

obrekovani

po lastni presoji,

razdedinjeni

brez odvečnih besed,

prisvetohlinjeni v svet.

Prva različica je imela sicer malce drugačno besedilo in tudi kanček krajša je bila. Nekolikanj preprostejša; razlika med 1992 in 2016 je očitna:

Ljudje hodijo

po kockah spomina

in iščejo

boljših korakov

na kockah,

ki tke jih tišina.

Ljudje umirajo

v dnevih pozabe

kjer ni več

ne kock ne korakov,

denarja

oguljene vabe.

Ljudje, obrekovani

na kockah vsakdana,

osramočeni

na kockah iskanja,

umiti

v studencih spoznanja.

Potem sem jeseni 1992 zmagal na državnem natečaju za mlade pesnike in si rekel, da bom zdaj nekaj časa samo pisal in poskušal končat gimnazijo … da se bom potem lahko vpisal na fakulteto, ker »u muski gnarja ni, boš crknu!«, so rekli doma. Tipičen komentar, ki ga je med drugim slišal tudi Elvis, in ki je precej izvit iz več različnih trt, saj so vsi pevci in pevke, ki so bili všeč tastarim, bili tudi bogati in bogate. In potem sem do leta 1994 na kasete beležil manj stvari. Potem sem dobil zbirko From Memphis To Vegas Elvisa Presleyja in še pred prihodom v Ljubljano spoznal Majdo Kne, ki je takrat delala v knjigarni Državne založbe na Šubičevi, kjer so imeli tudi plošče. Poleg Stanke Golob, duhovne in empirične maskote Trubarjevega antikvariata gre, če prištejemo Dragana Buliča in Tomaža Domicelja, za moje najstarejše ljubljansko prijateljstvo. Tomaža sem gnjavil od 1988, od izida Elvisove biografije, Draganu pa sem najedal že prej, tam od 1986/7, ko sem začel »izdajati« list Jazz v desetih fotokopiranih izvodih in mu ga pošiljati. Ustvarila se je pestra korespondenca, telefonska in pisna. Tista pisma morajo biti nekje še shranjena, če jih ni moč osnovne celice družbe pometala stran. Elvisov box pa je v meni zdražil staro žilico in sem začel spet pisat komade; v začetku leta 1994 sem dobil tudi že omenjeno Smolarjevo kaseto No ja, pa kaj in že uvodna pesem je bila dovolj, da sem začel razmišljati, kaj neki se grem ves čas vzvišenega in trpečega, če pa je zunaj svet, ki je »pesmi vreden«, kot je zapisal Ježek. Iztok Mlakar, ki je tudi v približno istem obdobju izdal svojo drugo kaseto, me ni tako zelo presunil; njegove narečne pesmi so me sicer vzpodbudile, da sem začel pisati tudi v celjščini, a Smolar se mi je pesniško zdel precej širši, bolj fleksibilen. Svet se je kar hitro razdelil: ženski pol je bolj prisegal na Mlakarja, moški na Smolarja. Vsaj naš, v našem koncu. Ko sem jeseni 1993 nastopil na gimnazijski glasbeni preditvi Top Classic kot predstavnik našega razreda, sem pel venček gospelov, sošolec iz paralelke pa Mlakarjevo Pubi, usidma se. On je zmagal, jaz sem bil tretji, a potem sva skupaj hodila po šoli in igrala on Mlakarja, jaz Smolarja. 

Ko sem se na začetku študija preselil v Ljubljano, sem s seboj vzel tudi kitaro; svojo staro Adrio sem polovično upokojil že tam nekje leta 1993 in v Železnikovi trgovini Promusica na bivši Zidanškovi, zdaj Gosposki v Celju – seveda je bilo po osamosvojitvi treba takoj odpisat vse narodne heroje, ki so se med drugo vojno borili tudi zato, da smo se 1991 sploh lahko osamosvojili – kupil imenitno akustično kitaro Hohner sunburst. Imela je kovinske strune in ozek vrat, kar mi je olajšalo prijemanje nekaterih akordov, ki sem jih na široki Adrii komajda zmogel, denimo male barréje pri F-duru ali pa Es-dur, kjer je treba vešče operirati z mezincem. Kitaro sem poimenoval Rjavolaska in jo leta 2000, še pred srečanjem s Frenkom, prodal preko Salomonca, kdo bi vedel, zakaj. No ja, vem: kobilica je že pešala, vrat ni bil več tisto, kar bi moral biti, pa prečke … Morda bi mi jo kak mojster porihtal; že v gimnaziji sem jo kanil peljat na zdravljenje h Kosti, znamenitemu celjskemu bluesovskemu kitaristu, ki sem ga spoznal v Barflyju, čigar šef je bil, njegov oče pa je imel legendarno slaščičarno v mestu. A potem tega nisem storil. Prodal sem jo. V prvih ljubljanskih dneh sem jo brenkal zvečine zvečer in si, ker sprva v Ljubljani še nisem imel kakovostnega kasetofona, pisal akorde in si skušal zapomnit melodije. Kasetofon, ki sem ga imel, je preveč šumel. Prva »večja« pesem, ki sem jo napisal, je bila tudi ena izmed redkih, kjer je melodija nastala pred besedilom. Oktobrska uvertura je bila spočeta med ponavljanjem verzologije za naslednji študijski dan. Prijel sem kitaro, G-dur in začel mrmrati melodijo z nedoločljivim besedilom. Odigral sem jo kakih petkrat, odložil kitaro in spisal še besede. Pisal sem z aspekta zapuščenega romantičarja, ki se poslavlja od svoje ljubezni. Takrat v resnici nisem bil zapuščeni romantičar in od ljubezni se (še) nisem poslavljal. 

Če me kdaj vidiš

na zadnji postaji;

če me kdaj vidiš, se ozri.

Če boš še pletla

jesenske nasmehe,

pusti vsaj sveči, naj dogori.

In če bo čas 

prinesel deževje,

morda te kdaj srečam 

in nagovorim;

saj zdaj se joče 

osamljeno drevje

in moj korak hoče

obstati pod njim.

»Fina pesem,« je zgodaj leta 2000 rekel Patrik, tedaj še programski urednik pri Helidonu, »a prekratka. Dopiši še kakšno kitico.«

In sem dopisal še dve. In ju pozneje spet izločil.