Medtem ko sta Jože in Franci prijateljevala, se je v grajski kavarni odvijala druga zgodba. V dnevnem času povsem nedolžen lokal je v večernih urah ponujal žgečkljive predstave. Umetnice: Lejla, Monika in Eva so nastopale skoraj vsak večer. Odsotne so bile le ob ponedeljkih, v času dopustov in takrat, kadar je katera zbolela za korono. To je bila edina bolezen, ki je zaradi obvezne karantene ustavila umetničin nastop. Njihova menedžerka je bila gospa Fani. Prav tista gospa, ki je rada poklepetala s poštarjem Jožetom.
Višji kriminalist Kos in informatik Albin sta obsedela v grajski kavarni. Premlevala sta primere računalniškega kriminala in jih skušala spraviti na skupni imenovalec. Predrznost in inovativnost storilcev je bila neverjetna. Vsak dan so se pojavljali novi načini in lumparije, kako iz zaupljivih naivnih strank izvabiti denarce. Metode prepričevanja so se zvrstile vse od ganljivih zgodb o nujno potrebnem denarju za zdravljenje otrok ali sorodnikov do izrabljanja slabosti tistih, ki so iskali ljubezen. V preteklosti so bili podobni primeri, le storilce je bilo lažje izslediti. Kos se je spomnil primera, ko so starši zdravega otroka prepričali, da je bolan in ga vodili od zdravnika do zdravnika. Medtem so od znancev, sodelavcev in sorodnikov izvabili deset tisoče tolarjev za njegovo zdravljenje. Zgodba se je končala, ko je zdravnik podvomil v pristnost zdravniških dokumentov. Tudi ti so bili namreč ponarejeni. Zadeva se je končala na sodišču. Starši so izgubili službo in premoženje, otrok pa je končal v rejniški družini.
Naša možakarja sta tako vneto razpravljala, da sta pozabila na čas. Večer se je prevesil v noč, ko so v lokalu zažareli žarometi in osvetlili majhen okrogel oder z drogom. Gospa Fani, odeta v ogrinjalo iz dolgih belih peres, s svetlo kodrasto lasuljo, v visokih petah in močno naličena, je oznanila: »Prosim, izklopite telefone. Fotografiranje in snemanje predstave je prepovedano. Na vrsti so umetnice z ekskluzivno točko. Dekleta zbirajo prostovoljne prispevke za svoj študij.«
Fani se je umaknila, oder pa so zavzele Lejla, Monika in Eva, oblečene v tesne do tal segajoče srebrne toalete. Po uvodnih taktih ritmične glasbe so obleke slekle in pred občinstvom zablestele v miniaturnih oblačilcih, ki so spodbujala bujno domišljijo. Če bi nastopile na olimpijadi, bi predstavljale resno konkurenco gimnastičarkam v parterju.
Skozi Kosove misli je kot blisk spolzela zadeva Jožeta Korena. Plesalke v živo, plesalke s spleta, zbiranje prispevkov za šolanje, izsiljevanje na spletu. Kakšno naključje! Zadevi bi lahko bili povezani.
Ko so umetnice zaključile svojo točko, se je med občinstvom sprehodila gospa Fani z rdečim svilenim mošnjičkom, pritrjenim na metrsko palico, podobno kot jo ima cerkovnik v cerkvi, kadar pobira prispevke med mašo. Kos in Albin sta segla v denarnico in prispevala nekaj bankovcev manjših apoenov. Zavedala sta se vrste kaznivih dejanj vse od nedovoljenega dajanja daril do korupcije. Ej, zakonodaja. Včasih je povsem neživljenjska in neuporabna. Kurje tatove je lahko ujeti, medtem ko se velike ribe dobro znajdejo in odplavajo v oceane. Pa saj napitnina ne sodi med kazniva dejanja.
Kos je dvignil roko in pomahal natakarju: »Plačam.«
Natakar se je približal z računom: »Dobre so te naše punce. Jutri spet nastopajo.«
»Jih poznaš?« je vprašal Kos.
»Niti ne. Delam šele en teden prek študenta. Varnostnik bo več vedel. Vam ga pošljem. Edo, pridi.«
H kriminalistu se je približal varnostnik Edo, gologlavec, oblečen v tesno črno majico s kratkimi rokavi. Na levi roki, od zapestja do rokava, je imel ogromno tetovažo zmaja. Varnostnik ni nič rekel. Razkoračil se je, roke uprl ob boke, se vzravnal in zviška pogledal kriminalista.
Kakšna predrznost! Kos je vstal s stola kot izstreljena puščica. Varnostnika je prebodel s pogledom in mu pod nos pomolil službeno značko. Edo je takoj povesil pogled in roke sprožil ob telesu: »Želite?«
»Poznaš plesalke?«
»Same poštene punce. Študentke.«
»Kaj delajo po predstavi? Nudijo še druge usluge?« je grmel Kos.
»Ne, ne. Gospa Fani ne bi dovolila.«
»Pokliči gospo Fani.«
»Je ni. Je že šla domov.«
»Veš, kje stanuje?«
»Vem. Stara ulica 9. Fani Pesek.«
Kos in Albin sta zapustila lokal. »Albin, čim prej potrebujem analizo podobnih primerov.«
»Jo dobiš jutri,« se je zarežal Albin in poklical taksi.