Iggy Pop: Every Loser

Piše: Matej Krajnc

Gold Tooth, 2022

Stari Jim ves čas dela, ni kaj reči. Mediji potem vsako ploščo označujejo za “comeback”. Bil je punk, pa punk-rock, alter, Sinatra, Mireille, pop, domala vse, eni projekti so bili bolj razvpiti, drugi manj, a svoje ime je ves čas držal nad gladino. Nikoli ni postal relikvija iz preteklosti, ki za denar golči stare hite, pač pa je ves čas izumljal kaj novega in se pustil dotakniti tudi trendom – tokrat tudi, vsaj v obliki producenta Andrewa Watta, ki ni ravno tipična izbira za punkrockerja, ampak mnogi pravijo, da je Iggy itak pop. Iggy Pop.

Watt velja, kot so pri Pitchforku lepo zapisali, za nekakšnega novega Rubina. Dela z novodobnimi pop idoli (Bieber, Cyrus) in s starodobnimi legendami (Elton, Vedder, tudi Ozzy). Ne vem, če je njihove kariere ravno revitaliziral, raje morda nekolikanj bolj priredil za radijska vrtenja. Seveda, na koncu gre za to, kak je komad kot tak. Za solo Veddra nisem nikoli imel pretiranega posluha, za novejšega Eltona kakor kdaj, Ozzy pa je tudi kakor kdaj. Od vseh teh bi bil rubinovskemu modelu Ozzy še najbližji. Iggy Pop pa se s tem razmerji sploh ne ukvarja, on je poglavje zase, ki se revitalizira z vsako ploščo posebej in na vsaki je vsaj nekaj, zaradi česar vemo, čemu ga še vedno poslušamo. Nekateri so ga odpisali takoj po bowiejevskem obdobju, drugi po Candy, tretji že po drugi plošči Stooges, ima pa svojo doksj široko bazo, ki se še vedno rada praska po golih prsih, ali točneje: gleda, kako to počne njihov idol. Ne glede, kakšnih substanc pesmi poje Iggy, vedno jih vsaj malo nabije z entuziazmom. In čeprav je že najavljal upokojitev, iz tega najbrž ne bo nič.

Novih enajst komadov nam ponuja vpogled v več Iggyjev, a jezni Iggy je še vedno najbolj zabaven. “I’m in a frenzy, you fucking prick, I’m in a frenzy, you goddam dick” se glasi prijeten uvod v odisejo po iggy rocku in iggy popu z zvezdniško zasedbo, ki je pomagala soustvariti pesmi, od Duffa McKagana do Chada Smitha in pokojnega Taylorja Hawkinsa. Iggy ni every loser, to so tisti, ki bi mu hoteli diktirati, kaj in kako naj poje. “Emotionally, I’m a celebrity,” pove v pesmi Neo Punk, in v naslednji, All The Way Down, doda “I don’t wanna hear no phony shit!” Bi vse to zvenelo generično, že slišano, a stari sraki verjamemo, ker je tako simpatičen. Kajne?

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.