Medtem ko se je odvijala preiskava v poštni enoti in na policiji, je Jože raznašal pošto. Ob koncu delovnega dne se je ustavil pri nabiralniku gospe Fani. Pošte za njo sicer ni imel, je pa kupil deset dekagramov kave, da bi jo zapletel v pogovor. Pozvonil je: »Gospa Fani za vas je pošiljka.«

Fani je prihitela do vhodnih vrat: »Je odkupna?«

»Ne, samo malo kavice sem vam prinesel.«

»Jože, ste končali za danes? Pridite k meni. Bova kakšno rekla.«

Jože je zaklenil službeno kolo in se za Fani podal v njene prostore. Ko je prestopil vrata, mu je ponudila copate. »Veste, težko čistim. Nimam čistilke.«

Jože je sedel na tabure in sezul čevlje. Od njegovih nogavic je zavel težek vonj po potu. Če si ves dan v čevljih, se noge potijo. Zjutraj je zamenjal nogavice in čevlje v notranjosti popršil z vonjem sivke, vendar je v njih ostal nakopičen vonj preteklih dni. Gospa Fani je zavihala nos. Mogoče ji je bilo celo žal, da je vztrajala pri sezuvanju čevljev.

»Kavo brez sladkorja in mleka, če se prav spomnim,« je rekla Fani. Pred Jožeta je postavila sveže pečene piškote. Takšne, kot so jih pekle babice, in ki so se topili v ustih in priklicali nostalgične spomine.

»Zlate roke imate Fani. Spet ste pekli.«

»Zlate, zlate. Piškote pečem za nečakinje. Pokojne sestre ni več. Te moje punce so tako pridne. Malo jih razvajam, ampak ne popuščam. Stroga sem. Študentke so in še umetnice ob drogu. Kako so sposobne! V grajski kavarni imajo predstave. Življenje je kruto. Prek študenta se zasluži premalo. Poiskala sem tržno nišo. Napitnine in potni stroški niso obdavčeni. Veste Jože, še vedno se ukvarjam z davčno zakonodajo. Nekoč sem bila zaposlena na davkariji. Kaj hočete, profesionalna deformacija. Pa delam vse po črki zakona. Daj cesarju, no ja, daj finančni upravi, kar ji gre. Jezi me, ker si levi in desni nagajajo in davkoplačevalski denar zapravljajo za referendume, ko je vendar jasno, da ne bodo uspeli. Na referendume sem nehala hoditi. Najbolj me je razjezil tisti pred leti. Se spomnite? Glasovali smo o zaprtju trgovin ob nedeljah. Večina je trgovkam privoščila proste nedelje. Pa ni nič pomagalo. Trgovine so ostale odprte ob petkih in svetkih. Šele po dobrih dveh letih koronskih omejitev so ob nedeljah zaprte.«

Jože je prikimaval in čakal na trenutek, ko bi pretrgal hudournik Faninih besed in načel svoj problem. Vmes je počasi srkal kavico in v ustih topil piškote.

Prijetno vzdušje je prekinila Avsenikova poskočnica oziroma zvonjenje Jožetovega mobilnika. »Ta klic moram prevzeti,« se je opravičil. »Jože Koren, prosim.«

»Zdravo Jože. Tukaj višji inšpektor Kos. Za vas imam novice. Kdaj se lahko oglasite na Vošnjakovi?«

»Čez pol ure. Fani, nujen opravek imam. Se bom še kdaj oglasil. Hvala za kavo in piškote.«

»Obiščite me kdaj v grajski kavarni. Tukaj je vabilo,« je pohitela Fani in mu v roke stisnila barvit letak.