Piše: Matej Krajnc

Profesor je skomignil z rameni in zabredel v sneg.
Moralo je biti vsaj minus dvajset.

Evangeličanska cerkev, ki jo je že od nekdaj občudoval, je bila pozimi še posebej veličastna. Svetila se je v svežem snegu, njena rdečkasta opečnata zunanjost pa …

… ne, ne … Ne sme pesniti …
Ni čas za to.

Čimprej mora priti do skladišča.

I.

Arti je zaključeval turnus.
Pred kakim tednom dni je nehal kaditi in v zraku so se mu še vedno prižigale številke: 57 … 57 … 57 …
Arti je delal v lesnopredelovalnem kombinatu LIK Savinja. V prostem času je zbiral kitare. Delal jih je tudi sam, z lesom, ki ga je na skrivaj in ne preveč manično, da ga ne bi dobili, odtujeval iz službe.
Delal je kot vratar. Do lesa ni imel dostopa. Dobavljal mu ga je Cenč, a po striktnem naročilu, da ne preveč manično. Da ga ne bi dobili.
Cenča ni kaj dosti brigalo. Les je kradel tudi za druge, za Artija pač manj in manj manično. Arti ni bil njegova najboljša stranka.
Pustimo Cenča. Čez nekaj let bo kazensko ovaden, a bo imel srečo, da bo firma takrat zaprla štacuno. Propadla bo.
Z vratarjem vred. Artija bo zbil kolesar, a kolesar tega ne bo vedel. Včasih se zgodi tudi to. Srečen dan za Artija. No ja, z več gledišč morda malo manj. A dobil bo status invalida in bo tistih deset let do penzije preždel doma, ne preveč pohabljen.
Nato bo med zajtrkom nepričakovano podlegel neizogibnemu minevanju.
Vzroka smrti ne bojo razkrili. Nečakinja bo podedovala stanovanjce v eni od Westnovih vil; Artijev oče je delal v širfabriki, pa so dobili stanovanje. Drugi sin je umrl, da Arti ni imel tekmeca pri dedovanju. Ne zaradi tega, sele med tekom na Kladivarju se je poškodoval. To je bila prva zaresna smrtna žrtev, ki jo je vzel Kladivar.
Baje je na šprintni stezi iz tal molelo rezilo. Artijev brat je nekako naletel, saj kdor išče srečo – jo najde, povej, povej mi, kje živi …
Če se spotakneš med tekom, nisi vedno nujno neroda, včasih je to kismet. Predestinacija. »Vrgel se bom na nož, da me bratu ne bo treba izplačati!«
Artijev brat je sicer živel v nizki hišici pri Kladivarju, tisti z Marijo na pročelju. Vsaj tako je pravil, a mu niso verjeli. Zakaj bi živel tam, tam živi Mimi …
Ziher živi na Nušićevi. Zagotovo na Nušićevi.
Mogoče pa na 29. novembra. Kaj, če je na 29. novembra?
Videvali smo ga pri Jarhu … Mora bit Nušićeva.
Videvali smo ga v Soči … Stoposto je 29. novembra.
Artijev brat je v resnici živel na Dečkovi, v enem tistih blokov pri šoli.
Našli so se, ki so pravili, da je kupil dupleks na Drapšinovi.
Na Drapšinovi ni bilo dupleksov. Širfabrika pa je tam imela nekaj stanovanj, kaj če je …
Če bi pogledali v bratov osebni dokument, bi v njem pisalo Zadobrova.
Zakaj bi kdo iz Zadobrove tekal po Kladivarju?
Naj ostane Dečkova, tako bo najbolj nevtralno.
Zakaj pa ne Nušićeva?
Zakaj pa ne 29. novembra?
Je Artijev brat umrl zato, da bo zdaj dedovala nečakinja?
Tega tudi Profesor ni vedel. Niti se ni spraševal.
Artijev oče je bil njegov sošolec v osnovni šoli. Naprej ni šel, doma so ga poslali v tovarno, češ: sad trte in dela človeških rok naj nam postane duhovna pijača!
Artijev oče je vino kupoval v Pivnici pri vili Fortuna.
V teksturi njegovega bruhanja je bilo zapisano tudi, da ga je včasih kupoval v špeceriji Gaberje. Tam, kjer so imeli pisane plastične avtučke.
Artijev oče se je v sosednji Emovi trgovinici redno oglašal po lončke, ki so jih doma iz dednih razlogov po jutranjem pitju kave metali stran.
Artijev oče je bil precej razočaran, da ni smel v gimnazijo. Spominja se, da so se takrat čudili tudi Profesorjevi starši: smisel za številke ima, lahko bi šel naprej, potem pa mogoče na likovno …
Lepo je risal, Artijev oče. Ravnatelj osnovne šole je bil mnenja, da riše vulgarne hroščke in kobilice v pokončni pozi. To ni socialistično, je menil. Artijev oče je nato narisal ravnatelja kot kobilico.

Kako je Arti s svojimi prihodki zbiral kitare, ni nikoli razložil. Ko je umrl, je nečakinja v njegovi zbirki našla dva Eka in eno Melodijo, vse ostalo je bilo ročno izdelano. Poznavalci in zbiratelji bi potrdili, da so za tako zbirko bili Artijevi prihodki dovolj.

»Pršu bo kantautor,« je razlagal Artijev oče, »ko bo meu Eko, pau peu o reki, kok not nč vječ ni! Puol pa o gozdu, kok umira, pa o Cvetki iz drugiga a!«

Napoved prvega prihoda Marijana Smodeta je bila leta 1958 precej preroško dejanje.

Arti ni znal igrati kitare.

II.

Profesor in Artijev oče sta sedela pri Braniboru.
»Čuj …«
»Ja, sn glih huotu rječt … Bote zej kupl na šoli za kuhno pr nas?«
»Za kako kuhno?«
»Nisi učiri reku, de bote obnaulal posodo?«
»Čuj … Nje.«
»Nisi reku?«
»Čuj … Nje.«
»Nisi reku?«
»Čuj … Nehi. Nisn reku. Mamo še une šalce od lan, ko si nam jih zrihtu, so čist duobre za čaj!«
»Tiste šalce so nobl!«
»Čuj … Kua je zej iz dobavi? So se s Fenderja kej oglasil? Ti tule palamudiš o šalcah pa o kuhni, mjene pa bol zanima, če ma duons kej šla do cirkve!«
»Duons preuč sneži, itak nau robe!«
»Čuj … Ka so rjekl, bo do drugiga kedna?«
»Nč niso rjekl!«
»Čuj … Leo je biu un kedn pr Titu! Precectvo Jugoslavije bo kupval kitare za držaune namene, vsje pr jem …«
»Kok veš?«
»Janko je povedu!«
»Iz našga skladiša?«
»Ja, tt ko viličarja fura pr vas!«
»Kir Janko? Šmuglatou al Pjerčičou?«
»Šmuglat dela pr vas?«
»Šmuglat pa Pjerčič. Tt, ko so mu žjeno napadl lan ponuoč pr Esdekaju … Ni huotla dat torbice …«
»A tist pustn sraje?«
»Tist sraje! Se ji ni blo nč, mnde so puol une barabe tak pobegnale, ko se je začela dret, de je una iz Cjela, de bo una vsje prefukala!«
»Čuj … Smo leta 57 že gouril take besede?«
»Smo!«
»Čuj … a oba furata viličarja puol al ka?«
»Oba. Tt Janko, ko sn jz gouriu iz jem, je Pjerčič, ttga poznam, ko je jegova mama si bla iz našimi duobra, neki so kšeftal …«
»Nje ga luomt?«
»Čuj … Tito je baje namignu, de se zej splača Fenderje nabaut …«
»Ka pa Đorđ … Nimama mijadva iz Gibsoni zmejen za letos?«
»Pa nje cele dobave, čuj …«
»Kolk je Tito kupu?«
»Ni točn povedu, sej ne sme! Jz m juter Popita poklicu, un bo kej vedu bol točn. Mi je še doužn, ko sn mu svojcajt tri premice potegnu na dvorišu!«
»Do kam?«
»Čuj … si huodu u šolo?«
»Sej veš, de sam u osnouno, ka pa jz vem o premicah! Nisn vedu, de si biu pr Popitu doma!«
»Hodma iz Karli tej usak tulk cajta, un zmeri kej nuca, pa hrana je fajn, jz, ko ponavad tak nč ne jem, če kam grem …«
»Ka boma iz Đorđam? Sej veš, da mama podpisan do 62!«
»Sej ne bomo Đorđa zej čist odjebal! Si vidu nou katalog?«
»Učiri!«
»No?«
»Nove modele majo, sn vidu … Sej o tem sn huotu s teboj zej gourit!«
»Si se pozanimu?«
»Sn! Đorđ nam da 40 posto duol pr jihovi ceni, puol se pa lahka mi zajebavamo, kulker se čemo, maneurirniga placa je duost!«
»Kdo bo uporablu tte jihove vesolske modele zej?«
»Kuatebriga, naročil bomo usakiga po neki, sej lahka duol prodajamo … U Grčijo, pa duol … Libijo …«
»U Libiji bi explorerje špilal?«
»Čist zagotou de!«
»Čuj … ka pa Leo zej? Ka bomo z jim? Čeu dau fajn pogoje …
»Če Tito prau …«
»Jz Pjerčičoumu ne zaupam kej duost, bi jz sam iz Popitam gouriu, al grema pa duol do Beograda zej jen dan …«
»A kr na vrh?«
»Čuj … ka pa! Ka bi pa ti nardiu? Bi čaku? Bi verjeu kr jenmu?«
»Nje, sam … Janko je ponavad duober vedu …«
»Čuj … nje oslari gourit … Tjedi naj je iz telekastrim fajn nasrau …«
»Pa sej smo jih prodal …«
»Jen let sma mela u skladišu eskvajerje … Šele puol, ko je dau dva magneta guor, so začel jet …«
»Sam je meu Janko vsejen na dougi rok prou! Pr stratokastrih smo fajn zaslužl!«
»Čuj … Jen dan morma zej do cirkve jet …«
»Sam duons tak sneži … Praujo, deu drug kedn bolš … Sej lahka zrihtama vsje puol u par dneh …«
»Čuj … bom jz šou vsejen tej duons … tjeb pa ni treba, če ne morš!«
»Če je pa tak prasicngajst tt vrjeme!«
»Morn jet pogleat … Silvo tut pride al pa nje …«
»Kua ma duons jedla?«