Prevodni prebliski – Rolf Dieter Brinkmann (1940-1975)

Za cikel člankov Prevodni prebliski na portalu Kulturno medijskega centra Slovenije smo k sodelovanju povabili priznano prevajalko Urško P. Černe, ki bo v teh člankih predstavila droben del svojega prevajalskega opusa. S ciklom člankov Prevodni prebliski želimo izpostavljati prevodno literaturo, ter morda tudi podati majhen vpogled v prevajalske probleme in dileme.

Brinkmann, ikona nemške postbeatniške poezije, so-boter slovenske pripovedne pesniške struje. Aprila 1975 se je udeležil pesniškega festivala v Cambridgeu. Na poti domov v Köln se je s pesnikom Jürgnom Theobaldyjem 23. aprila ustavil še v Londonu. Ponoči ga je pred nekim pubom na Westbourne Grovu v Londonu povozila črna limuzina. Umrl je podobne smrti kot Frank O’Hara. Bil je star petintrideset let. Na pročelju hiše na Engelbertstraße 65 v Kölnu, kjer je z družino živel v starem stanovanju in ki jo v pesmih in pismih večkrat omenja, piše: “V tej hiši je pisal, ljubil in sovražil Rolf Dieter Brinkmann.”

Izbrala sem pesem Skunk, ker sem ob njej pred dvajsetimi leti odkrila Loudona Wainwrighta III. in njegovega sina Rufusa. https://www.youtube.com/watch?v=nssSIKOrSNk

Pesem za Franka O’Hara (izvirnik objavljen 1970 v zbirki Gras (Trava)) pa zaradi umetniškega vtisa, malo pa tudi za historično presojo o korektnosti govora v medkulturnem dialogu. Odkar so izšli izvirniki, je vendarle preteklo več kot pol stoletja.


Skunk

zjutraj, mrtev, povožen
na že zmehčanem
asfaltu, daje vtis,

kot da je tudi jutro
sámo povoženo,
zadržiš dih

in zapreš okno avtomobila,
kjer je pokrajina z obeh
strani prostrana, Teksas, ograjena,

plitvo skrivališče.
Kdo hodi v kavbojskih škornjih
down the highway in objokuje

mrtve živali? Kdo
preklinja pokvarjeno
klimo? Kdo živi v

prikolici, kadi džojnte
calee, strmi čez planjavo?
Kdo je jedel bikov penis,

kdo je jedel ostrige? Kdo
poučuje otroke? Dežela z
živalmi pripada nekomu,

ki ga ni videti. In najbolj
nenavadno je to, da tudi
živali ni videti,

čeprav vožnja traja ure
in ure. Iz lesene barake neka
družina gleda na zapuščeno

železniško progo. Vprašaš
se, kako živijo.
Živijo, eden za drugim.

Ob goščavi rjaví rumen
avtobus nedeljske šole.
Videti je abstrakten, ne

bogljen, brezbarven, kot
otroška risba. Nekaj let
pozneje tega kraja ni več in

ti gledaš čez gradbene odre,
ki jih ne razumeš več,
ob tem se spomniš na mrtvega

skunka nekega jutra na highwayu,
zdelanega pod avtobusom,
združenimi državami, kraja, kjer sem

se rodila, ni več, reče
mlada učiteljica otrokom, ko
jo vprašajo, kje si doma?

za Betsy Schnell


Pesem “Za Franka O’Haro”

 

 

( )

 

 

 

 

( )

( )

 

 

Lak za lase, krema za sončenje in … ne vem, kaj vse je še treba, da narediš “dober” vtis.

Premišljevanje o možnostih,

 

kako bi na noge postavil kaj

veličastnega,

 

me hudo dolgočasi, toda kadar je v sobi nekdo,

ki ga sovražim, tudi sam ure in ure govo-

rim o tem, če se ne spomnim nič drugega:

 

pa sva spet

“na samem”, čeprav bi bilo bolj prijetno, če bi

zdaj izginil

 

“oh, nikakor ne bi rad

motil, samo neopazno

bom odšel!”

 

Ja,

samomori so zanimivi samo, če spodletijo,

in že kmalu bo ona, ali on, ali otrok

spet v starem krogu, vključeval se

bo v pogovore. (Zdi se mi,

da se temu reče “življenjski pogum”, drži?)

 

*

 

Nazadnje vse obstane in dotrpi

zaradi zaprtja in prenapolnjenosti. Vse postaja vse težje in težje

 

(smetnjak,

oddaljen

sorodnik,

koš za odpadke itd.,

predvsem pa

lastna glava!)

 

kako rad bi zdaj odšel iz te sobe in preprosto

prenehal biti to, čemur

smo pripravljeni reči

“zabava”,

ali “strah”, ali

“odlična ideja”,

zgolj zato, ker je v tistem trenutku vse prazno

… v kopalnici stoji le še steklenica

dezinfekcijskega sredstva

in ne bo več trajalo dolgo,

 

dokler ne bo nekdo

odšel tja in jo iz obupa izpil, pa tudi zaradi

bacilov, ki so ga napadli.

 

*

 

(To gotovo ni nobena odlična ideja, ampak oblika

samopomoči!)

 

*

 

Ko se kdaj spomnimo na “življenje”, nam ne

pade na misel nič drugega kot

prestavljeni samomori, čakanje

na kakšno pismo, sirup za izkašljevanje,

tablete proti glavobolu,

neplačani računi in miza, pri kateri si

tako dolgo sedel,

ne da bi vedel, kaj bo tvoj naslednji korak: kajti vsi

samomori

so bili prestavljeni, pisma,

ki so slednjič prispela, so poslale

“napačne osebe”,

kadilski kašelj je postal še hujši, glavoboli

niso prenehali in vse račune sva končno

uredila

s trajnikom, s stroški

opominov in prenakazil vred. Sprijaznil sem se s tem,

 

tudi ti si se

sprijaznila s tem

 

itd.

itd.

 

če bi vsaj še imeli dovolj moči, da bi zagrešili zločin

iz strasti,

potem bi bili “iskani”, in to je to,

po čemer vsi hlepimo … toda bojimo se

velikih misli, čeprav ta misel

sploh ni “velika”

 

itd.

itd.

 

(to mora biti povezano z našo notrino, ki nima

oken, kjer še naprej obsedimo in

sami sebe

ogledujemo!)

 

*

(To, na kar

čakamo, je vselej le

“Akcija!”)

 

*

Zares sem mnenja, da je izginotje

Indijancev

iz naših sanj povezano s

televizijo:

v meni se rdečekožec Pierre Brice “bojuje”

proti rdečekožcu Jeffu Chandlerju. (Tako so šla “po zlu” celotna

ljudstva.)

V

vmesnem času, dokler boj

še ni odločen, se moram zadovoljiti s

tem, da se staram.

 

Kot je vsem znano, so Kolumbovi

mornarji Indijancem »podarili«

sifilis. Iz tega se lahko naučimo, da so resnični

problemi

higienske narave. Prijetna

strast je, da po kopanju

uporabiš dezodorant. Spomni

me nate in na to, da z

izbiro izrazov

včasih »zgrešiš«.

*

 

( )

 

*

 

In tako še naprej govoriva o nezmožnosti, da bi spravila skupaj kaj »velikega«, kot bi bilo najino življenje odvisno od tega (čeprav se mi včasih tako zdi). Nisva sproščena in ne zmoreva priznati, kaj je odločilno: s povečano pozornostjo upoštevati banalne dogodke. Toda pozabljam, da sva pravkar govorila o samomoru.

 

*

( )

 

 

( )

 

Pri dogodkih, ki naju doletijo, je odločilna njihova

neresničnost dve uri pozneje,

 

npr. Indijanec,

ki se spopada s svojim neslišnim

izginjanjem na

zaslonu.

 

Jaz sam

se bojujem proti neslišnemu izginjanju nežnosti iz svojega telesa: z napori dosežena poletna porjavelost mi ne pomaga, da bi se

učinkovito skril/prikril.

*

“… v mislih sem Ti napisal veliko pisem. Tako sem se zapletel v protislovna razpoloženja in občutja – kaj naj bi bil storil? Enkrat je bila prava blazna žalost, ko sem pomislil na najine borbe ali na Tvoje ponudbe, kako, na kak način naj bi Te moral ali lahko zapustil. Pomislil sem na Tvoj očitek, da ne znam živeti, in poskušal sem živeti …”

*

Z enim sunkom si je odpela modrček in se ponudila objektu svoje ljubezni. On pa je zapadel neki drugi ljubezni. Potem so se po stanovanju razlegli njuni drobni kriki.

*

“Življenjski pogum” je seveda

beseda, ki jo vedno zlahka prikličeš. Toda

bolje je od časa do časa

kakšna tabletka,

da še ujameš zadnjo predstavo,

v soboto ob 22:45, z

Rodom Steigerjem v vlogi “Velikega

Ala” (Caponeja) v črno-beli tehniki.

*

“Osebni” datum

te pesmi: nedelja,

22. julij 1969, ob dveh

popoldne in čisto za-

span – “Dober dan!”

*

Ozrem se in se

vidim obdanega s stvarmi, ki si želijo posega

(postelja, ki

ni postlana,

pepelnik, v

katerem niso le

pepel, ogorki in

dogorele vžigalice,

marveč tudi kos

nohta na nogi!)

 

kako lahko zdržim še trenutek, ne da bi na sebi samem

opravil “poseg”?

Vstanem in posteljem

posteljo … glej no glej, tu je en las, ki se kodra in

nikakor

ne more biti moj!

 

Rečem moji

ženi, ki je z menoj poročena: mi lahko prosim

podaš

zaupanje, ki stoji tam zraven

dezodoranta … tj., ne, hotel sem reči, glavnik, da se lahko

uredim. No,

saj veš. Hvala ti!

*

Tu naj bi sledila fotografija mene v prikupni starosti treh let. Stojim tam, izročen, in čakam na ptiča, ki naj bi prišel iz črnega zaboja. Kar je naposled prišlo od tam, pa ni bil ptič, temveč stric Theo: “piep!”

*

To je “slaba”

šala. Slabe šale so lahko tako “dobre”.

Naše intimne biografije so zaradi njih še intimnejše,

zaradi njih se nezadržno oddaljujemo od teme,

ki sploh ni

naša tema:

na neki način se vsi odstranjujemo!

 

A če se še enkrat vrnem k vprašanju

higiene: kot vedno me spravlja v obup, da se vse

dogaja tako, kot se dogaja. Obenem

sem zaljubljen v to, kar

je tu: to si ti, tvoji dolgi lasje, tvoj nasmeh in tvo-

 

( )

( )

 

 

 

 

 

 

 

( )

 

šesno maslo, tvoje pazduhe, ki niso pobrite, tvoj

puder za telo, solze, Fanta in tisto “znotraj”?

*

( )

 

*

Postelja je postlana, lasje počesani, dajmo, spregovorimo zdaj končno spet

o mojih prijetnih straneh.

*

Ja, in kar se ponuja kot nadaljevanje, je enajst skodelic kave, 73 cigaret, devet knjig, ki so v branju, dvakrat v kino, en sladoled po trideset in potem 19-krat zapovrstjo “fuk” – kdo je velikan?

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Leave a Reply

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.