Piše: Ivan Vogrič

Prva z desne proti levi: Nada Pertot na kulturni prireditvi leta 1993.

Poslopje zdajšnje pravne fakultete v Mariboru ima še vedno močan pridih prejšnjega časa. Drugače tudi ne more biti, saj je njeno arhitekturno ogrodje ostalo sto in več let po izgradnji skorajda nespremenjeno, vsaj od zunaj. Skozi poslopje so šle številne generacije študentov in še prej dijakov, saj je v isti zgradbi prej domovala klasična gimnazija.

Košata lipa na vogalu med Mladinsko in Tyrševo je stala še v času, ko je gimnazijo obiskovala Nada Pertot, hči primorskih emigrantov, priseljenih v Maribor malo po prvi svetovni vojni. Družina je bila ena od mnogih, ki so se naselile v obdravskem mestu ob razbohotenju fašizma; v primeru Pertotovih se je to zgodilo še preden je Mussolini formalno prevzel oblast v Italiji.

Nada Pertot je bila rojena leta 1927 in v Mariboru ostala dovolj časa, da je nekako vzela mesto za svoje. Vsaj takrat. Stavba, kjer je družina živela, na Slovenski 13, ima še zdaj, tako kot šola, močne sledi časa, ko je Nada odraščala, še posebej notranje dvorišče in balkončki. Je pa na tistem koncu mesta še veliko drugih okolij, ki spominjajo na tedanji čas, začenši s parkom z ribniki, nedaleč od šole, ki jo je Nada Pertot obiskovala – že omenjene klasične gimnazije. Lahko si ga predstavljamo ne samo kot sprehajališče, ampak tudi kot kraj za zmenke med mladimi pari.

Že iz bežnega pregleda šolskega izvestja (prijazno mi ga je posredoval Herman Pušnik, ravnatelj Prve gimnazije Maribor, ki me je hkrati opozoril na druge podrobnosti nekdanje gimnazije), ugotovimo, da je bila šola zelo kakovostna, kar je razvidno že iz seznamov dijakov in učnega kadra. Ko je Nada obiskovala 3.c razred, sta v prvem letniku grela šolske klopi obče znani Jože Toporišič in Stanislav Kotnik, eden od pobudnikov bralne značke. Paralelko je obiskoval etnolog Angelos Baš, 4. razred pa Vekoslav Grmič in zgodovinar Marijan Britovšek. V 7. razredu najdemo novinarja Bogdana Pogačnika in Vlado Šebek, ki je med vojno nosila partizansko ime Morana. Bila je prva ženska, ki je spregovorila v slovenščini z balkona mestne hiše v Trstu; to je bilo ob osvoboditvi mesta, 1. maja 1945. 8. razred pa je obiskoval Jaroslav Kikelj, katoliški študentski organizator, ki ga je likvidirala partizanska stran leta 1942; Nada ga je v poznejših letih večkrat omenjala. Od profesorskega zbora lahko navedem slaviste Boga Teplyja, Franceta Dobrovoljca in Ivana Dornika. Med božičnimi počitnicami v šolskem letu 1938-1939 je šolski zavod organiziral v Gradišču na Kozjaku prireditev z obdarovanjem, za katerega sta prispevali družbi Josip Hutter in Marko Rosner. Obdarovanje je sledilo ob istem času tudi v naslednjih letih.

Po osvoboditvi se je družina (mati Valerija, Nada in njen starejši brat Vojteh, ki je pred tem obiskoval  realno gimnazijo v Mariboru) vrnila na Primorsko. Edino oče se ni vrnil, saj je umrl v mariborski bolnici. Želja po povratku v domače okolje je prevladala, tako kot pri nekaterih drugih primorskih družinah.

Od leta 1946 je Nada poučevala, najprej na osnovni šoli v Križu, sosedni vasi njenih staršev, Nabrežini. To je bil čas, ko se je slovenska šola spet postavljala na noge, potem ko je bila dve desetletji izgnana iz vseh javnih šol; delovala je na pogorišču, ki ga je za sabo pustil fašizem. To je bil čas horukarstva, ob splošnem pomanjkanju kadrov, učbenikov in primernih prostorov. Pertotova je nato poučevala na več nižjih srednjih šolah, naposled pa na liceju France Prešeren v Trstu, kjer je bila več let ravnateljica. Njena zajetna antologija Od antike do danes (1979)  je bila več let nepogrešljivo učno orodje. Sicer je sestavila še druge učbenike, priročnik za boljši jezik in pisala publicistične prispevke. V Trstu je stanovala na ulici, kjer je veliko let prej predaval Ivan Cankar; o njem je imela veliko za povedati, tako kot o drugih klasikih.

Po smrti leta 1999 so ustanovili istoimenski sklad, ki nosi njeno ime in prireja literarne natečaje za dijake tržaških višjih srednjih šol, leta 2010 pa so v Nabrežini poimenovali po njej občinsko knjižnico; tako so se oddolžili pedagoginji, ki je, kot je bilo poudarjeno na prireditvi, domala vse življenje posvetila kulturi, izobraževanju mladih in knjigam.