Piše: Matej Krajnc

Subkulturni azil, 2013

Leto 2013 je postreglo še z eno rockovsko ploščo: The Real Things so Janez Juh (kitara, glas), Peter Voljč (kitara, spr. glas), Luka Krže (bobni, spr. glas) in Gregor Dovjak (bas, spr. glas). Enajst pesmi v globalnem jeziku se sprehaja po različnih vzorcih rokenrola, že na ovitku pa zastavlja nekolikanj provokativno vprašanje: govoriva(mo) isti jezik? Kar je zanimivo, ko se zdaj, po desetletju, vračamo k tem posnetkom: vmes se je zgodil pogrom, ki se je modificiral v prividen mir, vsaj pri nas, nad nami pa divja otročje merjenje jajc med velesilama, ki med drugim spomni na neko staro Menartovo pesem o postarani Evropi, le da je zdaj že senilna. A merjenja jajc so obstajala vedno, le da so imeli otroci ponavadi, se zdi, le več soli v glavi, in dandanes je svet še bolj prividen, kot je bil leta 2013, ko so tile štirje fantje priobčili svoje pesmi. Kvartet je klasično rockovski: dve kitari, bas, bobni. Glavni glas Janeza Juha je takisto rockerski, sliši se, da kvartet res igra; že uvodna pesem Raindrops je nadvse udarna z vsemi sestavinami, ki jih pričakujemo od tovrstne klasično kitarske rockovske pesmi. V taki štimungi se tudi nadaljuje do šeste pesmi, kjer se v Mind In The Gutter rockovski šus spremeni v bluesovsko navdihnjeni shuffle, v Honest Man se zasedba zasliši celo nekolikanj pankovsko, v Follow Man pa slišimo (skorajda) balado s countryjevskim pridihom. Enajsta pesem Čas, ko posedaš, je v slovenščini, in Juhov glas je prav tako prepričljiv kot v angleščini, pa se nehote pobaramo, kako bi v materinščini zvenel cel album. Vsekakor bolje kot nekatere plošče “velikih” bandov iz tistega časa, saj veste, katerega Hesseja imamo v mislih. The Real Things bi s takšnim gradivom najbrž lahko postali resni mainstreamovski akterji, a na to niso ciljali. Morda tudi bolje, kajti tako je pričujoča plošča ostala osebna izkaznica, ki se zaključi na dobrodošli nogi. Bend srečamo tudi na kompilaciji RPP 9 in eni od kompilacij Zdeneta Franjića pri Slušaj najglasnije!, kar pomeni še dve dodatni štampiljki na kudos benda.

Govorimo torej isti jezik? Mi že dolgo ne več, tale dva na naslovnici pa najbrž … vsaj za nekaj časa. Dokler ne pride vmes kak premočan riff. Ali pa se jezika zafecljata.